Opazanja iz centralne Azije

10 09 2008

 

Za menoj sta dobra dva meseca centralne Azije. Z vsem bliscem in bedo
postkomunisticnega obdobja. Prekolesaril sem Turkmenistan, Uzbekistan,
Tadzikistan in nazadnje se Kirgizistan.

Turkmenistanski drzavni strah pred tujci, ki ga je vpeljal bivsi predsednik in
se ga nova oblast se vedno oklepa, je ljudem tuj. Tujci smo zanimivi in
dobrodosli. Obisk bazarja tu se lahko konca s celim kupom darov, ki jih dobis
od prodajalk. Od melone do kruha in bonbonov.
Policijski Uzbekistan je moderna, proti turizmu se obracajoca drzava. Slednje
zgolj (ali pa na sreco) samo v vecjih mestih. V Taskentu se lahko pocutis kot v
Evropi. Tudi po cenah. A vsepovsod prisotna policija ti pusti obcutek
nesproscenosti. Ljudje pa so verjetno zgolj zamenjali en rezim za drugega.
Mejna policija v Tadzikistanu mi, med tem ko oni urejajo birokratske
formalnosti, ponudi caj in mi tako izrazi dobrodoslico v od poosamosvojitvene
drzavljanske vojne opustoseni dezeli.
Zadnji stan je Kirgizistan. Sodec po vodicu turisticno najbolj razvita dezela
centralne Azije. A kaj ko so ljudje, ki delajo v tukajsnji turisticno-prometni
panogi ze placali visok davek turizma in turistov. Tradicionalno gostoljubje je
ze davno tega zamenjal novi gospodar, turisticni dolar. Ta pa je s seboj
prinesel hladen, v denarju merjenj nasmeh, ce si ga sploh delezen. Na mojo
veliko sreco pa me je Lojze lahko popeljal tudi do ljudi, ki s turizmom nimajo
nic skupnega in kjer je nasmeh se vedno zastonj.

Kar pa je skupno vsem tem postkomunisticnim dezelam, je iskanje samega sebe v
tem novem svetu. Demokracija je nekaj za na kruh namazat, gospodarstvo se bori
za obstoj, ljudje pa za prezivetje.
Odhod enega imperialista je novim gospodarjem med drugim pustil tudi skrb za
infrastrukturo. Nekaj cesar ne obvladajo ravno najbolje. Tako so nekoc glavne
ceste postale luknjasti kolovozi, elektrika je marsikje redka dobrina, ki le ob
najvecjih praznikih sibko brlece zarnice spravi v zivljenje, voda pa pritece iz
pip samo v najvecjih mestih. V krajih in vasicah ob poti pa samevajo opusceni
vodnjaki.
Zjutraj in zvecer se tako zenske in otroci podajajo s plasitcnimi kantami in
vedri do bliznjih potokov in vodnih izvirov, vcasih tudi par kilometrov dalec.
Nato sledi delo na polju, kjer so spet “moderni” konji in osli, saj so stari
ruski traktorji pac odsluzili svoje, rezervnih delov za njihovo popravilo pa ni
ali pa so predragi. Nujno je seveda tudi nabiranje trave, da bo zivina cez zimo
imela kaj jesti. Da pa ljudi ne bo zeblo, pa marsikje susijo kravjake in jakove
iztrebke. V hribih zna biti pozimi se kako mrzlo.

Imperializem se tudi ni povsem poslovil. Rusi so odsli, prisli pa so Kitajci. To
kar so bivsi gospodarji zgradili za sirjenje svojega vpliva brezplacno (ceste),
novi gradijo za dolarje (vsaj uradno zgolj za denar).

Pogumni novi svet po osrednjeazijsko!





O vizah

8 08 2008

 

Vize so raznobarvne nalepke z imeni in datumi, ki kradejo strani v potnem listu. Ce te nalepke nima, te ne spustijo v doloceno drzavo, ce jo imas, pa si omejen s casom, ki ga v neki drzavi lahko prezivis. Pridobitev te nalepke je v veliko primerih povsem preprosto, za nekatere drzave je celo ne potrebujemo. A obe omenjeni trditvi za drzave centralne Azije in letos tudi za Kitajsko ne drzita.

Turkemnistan je prvi “stan” centralne Azije, ki sem ga obiskal. A sele potem, ko so mi po kakih 14 dneh, ki sem jih izkoristil za kolesarjenej o Teherana pa do Turkmenistanske meje, odobrili 5 dnevno tranzitno vizo. Predpogoj zanjo je bil Uzbekistanska viza, ki sem jo uspel, po spletu zame srecnih dejstev, dobiti v 4 dneh.

To je bilo v Iranu. Potem sem potreboval krajso pavzo za naslednjo dozo birokracije in cakanja. Le-ta je prisla v Taskentu, Uzbekistan.

Po skoraj treh tednih cakanja mi je uspelo dobiti odobritev s strani Tadzikistanskega zunanjega ministrstva, da lahko dobim vizo.

Ker pa je na moji poti na Kitajsko planiran se en stan, Kirgizistan, sem se oglasil se na njihovi ambasadi. Za to dezelo do 1.7. tega leta sploh nismo potrebovali vize (nek sporazum se iz casov Sovjetske zveze), sedaj pa ne samo, da potrebujemo vizo, ampak tudi odobritev s strani njihovega zunanjega ministrstva t.i. LOI ali Letter of invitation (povabilno pismo). To pa traja nadaljnih 14 dni. Meni pa se viza za Uzbekistan istece cez en teden. Pa tudi nic mi ne disi nadaljnje cakanje, zato se odlocim, da sreco probam v Dusanbeju, Tadzikistan. Tu mi jo s pomocjo centralnoazijske tradicije vez in poznanastev, ki jo pravtako poznamo v drugih delih sveta, le da jo drugace imenujemo, “zrihtal” nek lokalni frajer. Brez vse zgoraj omenjene birokratske sare. Bom cez kakih 10 dni videl, ali me bodo s to nalepko spustili cez mejo.

Se eno zelo pomembno nalepko sem iskal po ambasadah v raznih dezelah, a je se vedno nimam. Kitajska viza je zaradi olimpijskih iger postala sinonim za misijo nemegoce med popotniki v tem delu sveta. Par srecnezev, ki pa jim je uspelo to nalepko dobiti ze pred casom, v njihovih domacih dezelah, pa je deleznih zavisti in cestitk s strani nas, nesrecnezev.

Moja naslednja priloznost za Kitajsko vizo bo v Biskeku, Kirgizistan. Puske se nisem vrgel v koruzo.





Kraji na Svileni cesti – Uzbekistan v slikah

12 07 2008

Tole je pa se Uzbekistan, da bo za nekaj casa mir kar se fotk tice.








Follow

Get every new post delivered to your Inbox.