Za menoj sta dobra dva meseca centralne Azije. Z vsem bliscem in bedo
postkomunisticnega obdobja. Prekolesaril sem Turkmenistan, Uzbekistan,
Tadzikistan in nazadnje se Kirgizistan.
Turkmenistanski drzavni strah pred tujci, ki ga je vpeljal bivsi predsednik in
se ga nova oblast se vedno oklepa, je ljudem tuj. Tujci smo zanimivi in
dobrodosli. Obisk bazarja tu se lahko konca s celim kupom darov, ki jih dobis
od prodajalk. Od melone do kruha in bonbonov.
Policijski Uzbekistan je moderna, proti turizmu se obracajoca drzava. Slednje
zgolj (ali pa na sreco) samo v vecjih mestih. V Taskentu se lahko pocutis kot v
Evropi. Tudi po cenah. A vsepovsod prisotna policija ti pusti obcutek
nesproscenosti. Ljudje pa so verjetno zgolj zamenjali en rezim za drugega.
Mejna policija v Tadzikistanu mi, med tem ko oni urejajo birokratske
formalnosti, ponudi caj in mi tako izrazi dobrodoslico v od poosamosvojitvene
drzavljanske vojne opustoseni dezeli.
Zadnji stan je Kirgizistan. Sodec po vodicu turisticno najbolj razvita dezela
centralne Azije. A kaj ko so ljudje, ki delajo v tukajsnji turisticno-prometni
panogi ze placali visok davek turizma in turistov. Tradicionalno gostoljubje je
ze davno tega zamenjal novi gospodar, turisticni dolar. Ta pa je s seboj
prinesel hladen, v denarju merjenj nasmeh, ce si ga sploh delezen. Na mojo
veliko sreco pa me je Lojze lahko popeljal tudi do ljudi, ki s turizmom nimajo
nic skupnega in kjer je nasmeh se vedno zastonj.
Kar pa je skupno vsem tem postkomunisticnim dezelam, je iskanje samega sebe v
tem novem svetu. Demokracija je nekaj za na kruh namazat, gospodarstvo se bori
za obstoj, ljudje pa za prezivetje.
Odhod enega imperialista je novim gospodarjem med drugim pustil tudi skrb za
infrastrukturo. Nekaj cesar ne obvladajo ravno najbolje. Tako so nekoc glavne
ceste postale luknjasti kolovozi, elektrika je marsikje redka dobrina, ki le ob
najvecjih praznikih sibko brlece zarnice spravi v zivljenje, voda pa pritece iz
pip samo v najvecjih mestih. V krajih in vasicah ob poti pa samevajo opusceni
vodnjaki.
Zjutraj in zvecer se tako zenske in otroci podajajo s plasitcnimi kantami in
vedri do bliznjih potokov in vodnih izvirov, vcasih tudi par kilometrov dalec.
Nato sledi delo na polju, kjer so spet “moderni” konji in osli, saj so stari
ruski traktorji pac odsluzili svoje, rezervnih delov za njihovo popravilo pa ni
ali pa so predragi. Nujno je seveda tudi nabiranje trave, da bo zivina cez zimo
imela kaj jesti. Da pa ljudi ne bo zeblo, pa marsikje susijo kravjake in jakove
iztrebke. V hribih zna biti pozimi se kako mrzlo.
Imperializem se tudi ni povsem poslovil. Rusi so odsli, prisli pa so Kitajci. To
kar so bivsi gospodarji zgradili za sirjenje svojega vpliva brezplacno (ceste),
novi gradijo za dolarje (vsaj uradno zgolj za denar).
Pogumni novi svet po osrednjeazijsko!
