Po dnevu pocitka v Amasyi, kjer sva stanovala v lepo obnovljeni, tradicionalni Otomanski hisi in uzivala ves luksuz, ki ti ga lahko nudi vroc tus ter udobna postelja, sva jo z Rogerjem mahnila naprej prioti vzhodu. Kilometri skozi hribovito pokrajino, kjer se izmenjujejo rizeva polja, pasniki, gozdovi ter polja psenice. Nestei caji ob poti in iskanje prostora za sotor zvecer so bili stalnica. Za dodatno popestritev tega dela poti pa sem poskrbel jaz, ko sem nekega jutra neprevidno zaprl torbo na balanci. Po kakih 40km “razgibane” ceste mi pri preckanju enega mosta ven pade majhen zvezcek z mislimi prijateljev in znancev s poslovilnega zura.

Ustavim se, da ga poberem, ko opazim, da mi v torbi manjka denarnica. Ocitno je ven padla na podoben nacin kot zvezcek. Obrneva se, da jo greva poiskat. Po 15km ugotovim, da je to iskanje brezuspesno in tako uporabim Rogerjev telefon, da preklicem staro in narocim novo bancno kartico. Z bratovo (Matjazevo) in prijateljevo (Matijino) pomocjo mi bo DHL novo dostavil v Teheran. Se dobro, da se ob odhodu na tako pot pripravis na razlicne situacije, ena izmed njih je tudi kraja. Tako sedaj se vedno lahko uzivam potovanje in se zaradi izgubljenih 80 evrov in kartice ne sekiram prevec.

Se vedno namrec raje vidim, da denarnico izgubim, kot pa da mi jo ukradejo. No, da niti ne omenjam, da sem veliko bolj vesel, da sem izgubil denarnico kot pa ce bi izgubil ze omenjeni zvezcek z mislimi.

Cilj v vzhodni Turciji je bil Erzurum. Tu se nahaja Iranski konzulat in Insh’Allah najini vizi.

Ze ob prihodu v mesto srecava tri studente kemije, ki nama pomagajo najti poceni hotel. Dogovorimo se, da si zvecer skupaj ogledamo finalno tekmo Lige prvakov. V upanju na zivahno atmosfero nekega studentskega lokala in mogoce piva, se veseliva vecera.

Zvecer pivo vidiva samo skozi zaprta vrata neke trgovine, lokal kamor naju studentje odpeljejo pa prazen. Skozi pogovor ugotoviva, da so ti studentje dokaj konzervativni muslimani in zatorj alkohola niti ne pogledajo, veliko platno pa jim zadosca za ustrezno atmosfero. No, vsaj tekma je bila zanimiva.

Naslednji dan pa natrpan urnik. Konzulat, banka, konzulat – zaprt, caj, konzulat in cakanje ali jim bo uspelo se danes nalepiti nalepko z vizo v potni list. Ob petih, ko se konzulat zapira pa, viza OK, samo jo dobita sele cez dva dneva. Jutri je namrec petek (v vecini muslimanskih drzav je to nadomestilo za naso nedeljo). Ko ga jaz z nekoliko razocaranim tonom glasu vprasam, zakaj ne danes, pa se stric nasmehne in rece, OK, pa danes. Hec?!

Tako, z nalepko vec v potnem listu naprej na vzhod.

Prihodnjic pa upam da se kaka fotka za podkrepitev besed ter se kak tekst na temo izgubljene denarnice. Za enkrat samo toliko, da se kljub temu nekako znajdem in da se pot nadaljuje.

Zbogom Evropa, se vidimo!

Janz, hvala za napotke. Kot vidis dela!

Grcija je minila hitro, saj je draga, ceste pas o vecinoma polozne. Zapustiva jo na skoraj opustelem odseku nove avtoceste. V slabih 7km in 15 minutah voznje naju prehitijo celi trije avtomobili. V Turciji pas e ne konca samo avtocesta, temvec tudi poloznost grskıh cest. Pricaka naju skoraj neskoncen ritem gricev in vmesnih dolin. Cesta je ravna vse do obzorja in se naprej ter vseskozi niha gor in dol. Ko enkrat ujamem pravi ritem, imam obcutek kot da plujem po ogromnem zelelno-rumeno-rjavem morju na svoji cudoviti cestni ladji.
Ker sem na kopnem ne staknem morske bolezni