Domov? – Doma!

27 05 2009

Na vsakem takem potovanju se pojavi vprašanje vrnitve. Če ne v drugih okoliščinah, se pojavi ob močnem domotožju. Tudi meni se je, ko sem brcal v tadžikistanske klance, ki jim ni bilo videti konca in ne pomena. Takrat je bil razlog za to željo po vrnitvi domotožje. Domotožje, ki pa je v sebi skrivalo željo po udobju in poznanem. Boljše poznani “pekel” kot nepoznani raj.
Ker je bila takrat želja po vrnitvi zgrajena na napačnih osnovah, je nisem realiziral. Zlagal bi se, če bi trdil, da sem jo premagal izključno z močjo lastne volje. Velika pomoč so bili prijatelji, svoje pa je prispeval tudi zanimivi splet okoliščin.
Želja po vrnitvi pa se je ponovno prebudila na Novi Zelandiji. Prišla je sama od sebe in ko sem se je ovedel ter si dovolil, da so me misli popeljale na pot vrnitve, me je preplavil občutek pomirjenosti, spokojnosti. Čas je, da se vrnem!

In sem se vrnil. Po treh dneh letališč, letal in vlakov, sem se tako nekega prijetnega majskega petka zjutraj znašel na železniški postaji v Ljubljani.

Za menoj je 13 nepozabnih mesecev, ki so jih spremljali smeh in žalost, veselje in jok, trenutki obupa in zmagoslavja. Vsaka sekunda te poti jih je bila vredna.
Danes, dobra dva tedna po tistem petkovem jutru, pa je pred mano še vedno nova etapa poti življenja. Prepričan sem, da me tudi v tem poznanem domačem okolju čaka še veliko neznanega. Še veliko trenutkov, ko bodo prisotni tako smeh kot žalost, veselje kot jok in tudi obup se bo našel, a na koncu bom zmagovalec! Tako kot smo lahko vsi!





In sem šel na Pot

11 04 2008

Juhuhu!

Pot se je dejansko začela. Mislim, tako s kolesom, saj se je skoraj vse, kar sem počel v zadnjem času vrtelo okrog te poti in na nek način me je pot ujela še predno sem odrinil iz Ljubljane. Ravno drobnarije, ki jih je bilo potrebno urediti pred samim odhodom, so prispevale, da sem povsem zanemaril tale blog in za to se vam opravičujem.

Tako pa sem pred dvema dnevoma zajahal kolo, obrnil pedal in jih obračal vse do Reke, kamor sem prišel v sredo pozno zvečer in tu ostal vse do danes. Razlog – dež in čudovit sprejem pri Vigorjevih starših. Hvala vsem trem, Biserki, Andreju in Vigorju, ki me je sem tudi poslal.

Kar pa se dežja tiče pa takole. Uradno sem želel na pot odriniti že v nedeljo, 6.4., a mi ni uspelo vsega spakirat. Tako sem počakal na ponedeljek, ki je bil deževen. Ker nisem želel poti začeti v dežju, sem se odločil, počakati na torek, ki pa je bil še bolj deževen. Tako sem preložil odhod še za en dan in se cel dan potikal po Ljubljani in rzmišljal o tem, kako še enega dne doma ne bom zdržal. Sreda je torej prišla brez dežja in jaz sem izkoristil priliko. Prišel do Reke in izmučen zaspal. Četrtkovo jutro je prineslo dežno zaveso, ki se je ni dalo odgrniti in zato tudi nisem nabiral novih kilometrov. Ker je napoved za naslednjih par dni bila enaka, sem se odločil, da grem do Splita z ladjo. Tako si prihranim kak deževen dan na kolesu. Ladja odrine danes zvečer in se imenuje Marco Polo!

Očitno me Kitajska kliče!





Pomanjkanje časa

24 12 2007

Moj prvi post in potem dolgo časa niti glasu od mene. No, saj ne da nisem niti pogledal strani, samo za pisanje mi je zmanjkovalo časa. Pomanjkanje časa ter že skoraj kronična utrujenost pa sta moja dva glavna spremljevalca v zadnjem obdobju.

Sestavljanje kolesa (hvala bogu že skoraj povsem zaključeno, še prtljažniki in par malenkosti pa bo), iskanje informacij o opremi, nakup opreme, iskanje sponzorjev,… Vse to zahteva čas. Čas, ki ga z veseljem delim tudi s prijatelji, družino in znanci, vsake toliko si ga pa malo vzamem še zase. Ko pa sešteješ vse te ure skupaj, jih ostane bore malo. Tudi za počitek. In tako se na dnevni red prikrade utrujenost, ki jo tudi kak daljši spanec čez vikend ne prežene v celoti.

Ampak mi je všeč tako! Kljub pomanjkanju časa in utrujenosti, vem zakaj do tega prihaja. Čas namenjam svojim Sanjam ter osebam, ki jih želim srečati, spoznati in jim nakloniti kako urico. Utrujenost pa je zgolj posledica tega.

Čez tri mesece se bo vse to spremenilo…

 

Lepe in mirne praznike vam želim!