In bile so Sanje » Nova Zelandija

Domov? – Doma!

Simon — Wed, 27 May 2009 07:18:44 +0000

Na vsakem takem potovanju se pojavi vprašanje vrnitve. Če ne v drugih okoliščinah, se pojavi ob močnem domotožju. Tudi meni se je, ko sem brcal v tadžikistanske klance, ki jim ni bilo videti konca in ne pomena. Takrat je bil razlog za to željo po vrnitvi domotožje. Domotožje, ki pa je v sebi skrivalo željo po udobju in poznanem. Boljše poznani “pekel” kot nepoznani raj.
Ker je bila takrat želja po vrnitvi zgrajena na napačnih osnovah, je nisem realiziral. Zlagal bi se, če bi trdil, da sem jo premagal izključno z močjo lastne volje. Velika pomoč so bili prijatelji, svoje pa je prispeval tudi zanimivi splet okoliščin.
Želja po vrnitvi pa se je ponovno prebudila na Novi Zelandiji. Prišla je sama od sebe in ko sem se je ovedel ter si dovolil, da so me misli popeljale na pot vrnitve, me je preplavil občutek pomirjenosti, spokojnosti. Čas je, da se vrnem!

In sem se vrnil. Po treh dneh letališč, letal in vlakov, sem se tako nekega prijetnega majskega petka zjutraj znašel na železniški postaji v Ljubljani.

Za menoj je 13 nepozabnih mesecev, ki so jih spremljali smeh in žalost, veselje in jok, trenutki obupa in zmagoslavja. Vsaka sekunda te poti jih je bila vredna.
Danes, dobra dva tedna po tistem petkovem jutru, pa je pred mano še vedno nova etapa poti življenja. Prepričan sem, da me tudi v tem poznanem domačem okolju čaka še veliko neznanega. Še veliko trenutkov, ko bodo prisotni tako smeh kot žalost, veselje kot jok in tudi obup se bo našel, a na koncu bom zmagovalec! Tako kot smo lahko vsi!

Kiti

Simon — Wed, 22 Apr 2009 09:47:26 +0000

Po krajsi enotedenski aklimatizaciji v bolj jesenske temperature (beri – bitka na zivljenje in smrt z mojo lenobo), mi je le uspelo pod pas spraviti par kolesarskih dni. Cez dan so nama z Lojzem druzbo drzali soncek, jesensko obarvana okolica, ovce in krave ter skorajda kolone avtodomov, ki se zdijo kot edino legalno prevozno sredstvo na tukajsnjih podezeljskih cestah. Kdo ali kaj pa nama je druzbo delal ponoci pa tudi pod razno ne vem saj sem spal.

Prvi postanek na moji vztrajni poti na sever, v sledenju soncka, je bil obmorski kraj Kaikoura, najbolj znan kot odlicna lokacija za opazovnje kitov, ki pridejo do razdalje parih km od obale. In tako sem se tudi jaz odlocil, da se sledim masam ljudi, ki gredo vsakodnevno ven na morje v iskanju teh gracioznih zivali. Le da so se kiti malo pred mojim obiskom odlocili, da zacasno prenehajo biti turisitcna atrakcija (baje je en izmed druscine odsel na dopust v Piran).

Kljub temu, da sem se srecanja s kiti mocno veselil in nanj cakal 9 dni predno sem priznal poraz, sem vesel, da so oni zmagali. Opomnili so me namrec na lekcijo, ki jo vedno znova jemljem, a je ocitno se vedno nisem povsem obvladal. Potovanja se le redko odvijajo po planih, pricakovanjih. Pa ne gre le za potovanja, zivljenje samo je tako. So stvari, dogodki, ki se zgodijo in na katere ne moremo vplivati. Najboljse kar lahko naredimo je, da jih sprejmemo in nadaljujemo naso Pot po novih, malo drugacnih tirnicah.

In tako jaz sprejemam dejstvo, da v te kraje prihaja zima in da se ji lahko ognem zgolj tako, da sledim soncku – na sever.

Ko te sledenje enim Sanjam pripelje do drugih, dolgo pozabljenih

Simon — Wed, 25 Mar 2009 09:18:04 +0000

Oblacen dan v Melbourne-u. Sedim, pijem kavo, kadim cigaret in pisem. Vsekakor sem vam vsem dolzan opravicilo, ker sem se v teh skoraj sestih mesecih Avstralije tako malo javljal. A Avstralija zame ni bilo zgolj potovanje, predvsem je bila delo in iskanje dela.

Tu na jugu sem dva meseca in pol prezivel mirujoc. V hostlu, kjer ti poleg namestitve nudijo tudi priloznostna dela na okoliskih farmah. Tako sem prekrival vinske trte, obiral namizno grozdje, grozdje za vino, gorzdje za rozine, sestavljal skatle za namizno grozdje, pakiral namizno grozdje,… Vse se je vrtelo okrog grozdja. A se mi zdi, kot da sem vecino casa prezivel v cakanju na delo. Cakajoc na Godota.

In v cakanju sem imel veliko casa za razmisljanje. O poti, o zivljenju, o sebi. Vcasih pa sem misli prepustil njihovi lastni poti. Nisem jih usmerjal, nisem jih nadziral. Tako sem se v enem izmed takih trenutkov spomnil dolgo pozabljene zelje, dolgo pozabljenih Sanj. Nova Zelandija!

V podobo te dezele sem se zaljubil, ko mi je bilo 12 let. Pripravljal sem referat o njej za uro geografije in se vanjo zaljubil. Dezela na drugi strani planeta s cudovito naravo in ne napacnimi ljudmi.

Vedno je bila na drugem koncu planeta, tako dalec. In kar na enkrat je postala sosednja drzava (no ja, med Avstralijo in Novo Zelandijo je samo kakih 2000 km, a tu to pomeni blizu).

Kupil sem si tako karto in jutri letim poiskat in dozivet te Sanje. Letim v dezelo Velikega belega oblaka.