Ziv in zdrav v Avstraliji sem se odlocil, da vam, predno vas popeljem “Down under”, ponudim se koscek Malezije. Avstralija lahko pocaka, saj bom, kot vse kaze, tu se nekaj casa.
Prvi pozdrav nove dezele v tropih je vlaga. Svic me zalije ze ko stopim ven iz letaliske zgradbe. Pa sploh nisem se nic naredil! Kaj bo sele, ko enkrat zajaham kolo?
Za aklimatizacijo in urejanje vsega potrebnega za nadaljevanje poti sem si “privoscil” teden dni bivanja v prestolnici, Kuala Lumpurju. Skoraj nic kolesarjenja.
Ko je prisel cas odhoda sem ga, tako kot vedno, sprejel z mesanico pricakovanja in negotovosti. Le kako se bom znasel na cesti v tej dezeli? In kot vedno se je tudi tokrat izkazalo, da ima strah velike oci. Ze prvi vecer so me ljudje sprejeli z gostoljubjem, povsem primerljivim s tistim, ki sem ga bil delezen do sedaj.
Ustavil sem se v manjsi obmorski vasici in ob znaku za prenocisce vprasal domacina, kje tocno je to prenocisce. Niti sanjalo se mu ni, kje tocno je to prenocisce (a v nasi vasi?). Ena od lepot Malezije je tudi to, da tukaj ogromno ljudi govori povsem spodobno anglescino in tako mojih 50 ruskih besed postane povsem neuporabnih. A ta mozakar pac ni vedel nic o prenociscu. Se zgodi!
Ko ze mislim oditi naprej v poizvedovanje, pa mi mozakar rece, da bova iskala skupaj. Ne more namrec tujca pustiti, da se sam ubada s tem. tako pristaneva preko ceste v hisi nekaksne krajevne skupnosti. Edini prostor sluzi kot sejna soba, pisarna in se kaj. Tu moj novi prijatelj v iskanje prenocisca zame angazira se gazdo te pisarne. In ko tako se temu sefu probam razlozit, da iscem prostor za spat, nic posebnega, streha nad glavo in, ce je mozno, ravna povrsina, kjer se lahko zleknem, malo za salo, malo zares, pokazem proti kotu sobe in recem, da lahko spim tudi tam. Rahlo presenecen me sefe vprasa, ce mislim resno. Seveda, mu odgovorim. OK, lahko spis tu, mi brez premisleka rece. Pa imam se eno noc pod streho.
Res je, kdor jezika spara, kruha strada. Ali pa spi zunaj na dezju, ki pricne padati navsezgodaj zjutraj.
