Po Albaniji sta prisla na vrsto Kosovo in Makedonija ter predvsem boljse ceste. Zadnjih 20km Albanije je bila cesta bolj podobna gradbiscu kot pa glavni cesti proti Kosovu. Na takem odseku moras biti se posebej pozoren, ker te trese in premetava konstantno. Spusti so prej muka kot uzitek, saj neprestano bremzas in si na prezi za morebitnimi luknjami, ki te lahko mimogrede vrzejo s kolesa. Pravo nasprotje tega je bila cesta od Skopja proti Velesu, kjer sva jo z Rogerjem mahnila kar po avtocesti. Prihajajoca pravoslavna Velika noc je obetala malo prometa, a strah je vseeno prisoten. Ne mores kar tako z biciklom po avtocesti. Tako prideva do cestninske postaje, kjer ustaviva pred rampo in jaz poskusam pojasniti kaj hudica delava s kolesi na avtocesti. Pas e mi mozakar samo nasmehne in pravi: “Za sportiste bezplatno!”

Naslednji dan, malo pred grsko mejo z Lojzom pustiva za sabo najinega prvega jurja kilometrov.

Fotke obljubljam kmalu. Nekaj se ne strinjava z racunalnikom danes