V Biskeku, Kirgizstan, sem obiskal ze cetrto kitajsko veleposlanistvo. Tudi tu je bil rezultat enak, ni vize. V bistvu mi niso niti zaprosti dovolil, ne je bil takojsen.
Po stirih neuspesnih poskusih sem se tako odlocil, da letos ne grem na Kitajsko. Raje jo cez zimo mahnem v trope. Tako sem si kupil letalsko karto za Malezijo, ki je poleg Singapurja edina dezela v teh koncih, v katero nas spustijo brez vize.
Do odhoda letala sem imel dobra dva tedna casa in ta cas sem izkorisitl, da sem kolo spravil od meje (kjer me je potrpezljivo cakal med tem, ko sem se jaz podajal v boj s kitajskimi diplomati) pa do glavnega mesta. Slab teden kolesarjenja in par dni potikanja po mestu sta me spocila in pripravila za nov svet. V JV Azijo so podajam z malenkost strahu v sebi. Pac nova kultura, nova klima in jaz se vedno postarem, na kolesu.
Na dan odhoda sem odkolesaril do letalisca, kjer sem po kratkem cakanju in pogovoru z usluzbencem (Polona, mojster se te je spomnil in se mi pohvalil, kako ti je pomagal kolo pakirat) koncno prisel na vrsto za prijavo za let. Lojzeta so previdno sprejeli, tako kot vso mojo prtljago. Samo se mejno policijo pozdravim in se poslovim od osrednje Azije.
A mozje postave niso delili mojega misljenja in entuzijazma. Ker se je kirgiski konzul, ki mi je izdal vizo, zmotil in je popravil datume, so bili policaji odlocni, da je z mojo vizo nekaj “narobe”. Ne morem zapustiti drzave! Rabim novo vizo, ki pa jo lahko odbim sele jutri v mestu. Tezava pa lahko cudezno izgine, ce bi recimo “prispeval” kakih 20 USD. Ker takim poslom nisem naklonjen, ce ni ravno nujno, zelim govorit z oficirjem. Ta je sele zoprn. Grozi mi, da bo narocil, da mojo prtljago spravijo dol z aviona. S tako vizo pac ne morem zapustiti drzave. Temu se ponujenih 20 USD zdi premajhna kompenzacija za stroske, ki bi jih jaz imel, ce ne ujamem tega letala. Zeli vec. Jaz naj podam predlog koliko.
Ko tako tehtam moznosti, kar na enkrat dobim v roke potni list z izstopnim zigom v njem. Nakazejo mi, da nja grem naprej. Ne dojamem prav dobro, a grem proti letalu. Ocitno bom danes letel.
Ko hodim po letaliski ploscadi, pristopita dva policaja od prej. Onadva bi vseeno 20 USD, ce sem jih ze bil pripravljen placat njunemu sefu. Ignoriram ju in se pomesam med ostale potnike.
Povsem varnega se pocutim sele, ko smo v zraku!
