No in je prislo do prve spremembe trase. Tega ne jemljem kot nekaj slabega, prej nasprotno. Ce mi ne bi bilo vsec, potem te spremembe ne bi delal.
Po dveh dneh lezernega Dubrovnika, sem se odpravil naprej na pot. Prvi klanec nazaj proti magistrali ni bil nic posebnega, kar mi je nudilo kar nekaj dobre volje. Soncek, ki me je spremljal je tudi pomagal. Enkrat na magistrali pa so se zacele tezave. Najprej se je spuntal sprednji menjalnik, ki ni hotel prestaviti v srednji zobcenik. Se ustavim in eno uro napenjam in popuscam zajlo in koncno mi uspe. Vesel skadim se en cigaret pred nadaljevanjem in hop na bicikl. Nisem naredil niti 20 metrov, ko kar na enkrat ne morem vec obrniti pedala. Skocim dol z bicikla in gledam kaj je narobe. Veriga se mi je strgala. No lepa rec! Vrnem se nazaj v svojo delavnico (prazen parking plac ob cesti) in se lotim verige. Popravim in naredim testni krog, ko mi zacne zadnji menjalnik nagajat. Lotim se se tega in vmes razmisljam, kaksen je razlog za vse to. Z malo truda mi uspe spe usposobit Lojzeta in se ze ravno hoceva podat na pot, ko mimo pride se en kolesar. Roger gre s kolesom iz Anglije proti Novi Zelandiji in v trenutku skleneva pakt. Vsaj do Crne Gore skupaj. Vec o njem in njegovih podvigih si lahko preberete na http://wellython.blogspot.com.
Srecno sva prisla v Crno Goro, postavila sotore in naslednje jutro nadaljevala. Tako na drugi strani Boke Kotorske pa dez. Konstanten in tezek. Do Budve prideva premocena in skoraj prezebla. Zavijeva na caj in burek, potem pa potrbujeva serviserja. Rogerju so kilometri ze posteno naceli zadnji plasc, jaz pa lahko priliko izkoristim, da dam moj zadnji menjalnik mojstru v pregled. Tako srecava Filipa, ki pred svojo skromno barako popravlja kolesa. Vzame si cas za naju dva, predvsem pa za najina sopotnika. Ko zakljuci je ura ze pozna (cas se na poti meri po dnevni svetlobi) in dogovoriva se z najinim mojstrom za spanje v njegovi baraki. Notri je prijetno toplo in najine cunje se hitro posusijo.
Vmes sva z Rogerjem sklenila, da greva skupaj do Albanije in nato v Makedonijo. Tako naslednji dan kreneva proti Skadru in dez nama je konstanten spremljevlec. V Skadar prideva pozno in streha nad glavo ter postelja je vse kar potrebujeva in z malo popotne iznajdljivosti tudi dobiva. Jutro prinese se vec dezja in skleneva tu pocakati se en dan. Dez jemlje motivacijo in ni dober sopotnik. Vsaj ne pri teh temperaturah.
Dubrovnik
Roger
Filip pri delu
