Tukaj je nekaj fotk iz Pamirja – hribi in tisina (aja, pa veter in mraz).
Za menoj sta dobra dva meseca centralne Azije. Z vsem bliscem in bedo
postkomunisticnega obdobja. Prekolesaril sem Turkmenistan, Uzbekistan,
Tadzikistan in nazadnje se Kirgizistan.
Turkmenistanski drzavni strah pred tujci, ki ga je vpeljal bivsi predsednik in
se ga nova oblast se vedno oklepa, je ljudem tuj. Tujci smo zanimivi in
dobrodosli. Obisk bazarja tu se lahko konca s celim kupom darov, ki jih dobis
od prodajalk. Od melone do kruha in bonbonov.
Policijski Uzbekistan je moderna, proti turizmu se obracajoca drzava. Slednje
zgolj (ali pa na sreco) samo v vecjih mestih. V Taskentu se lahko pocutis kot v
Evropi. Tudi po cenah. A vsepovsod prisotna policija ti pusti obcutek
nesproscenosti. Ljudje pa so verjetno zgolj zamenjali en rezim za drugega.
Mejna policija v Tadzikistanu mi, med tem ko oni urejajo birokratske
formalnosti, ponudi caj in mi tako izrazi dobrodoslico v od poosamosvojitvene
drzavljanske vojne opustoseni dezeli.
Zadnji stan je Kirgizistan. Sodec po vodicu turisticno najbolj razvita dezela
centralne Azije. A kaj ko so ljudje, ki delajo v tukajsnji turisticno-prometni
panogi ze placali visok davek turizma in turistov. Tradicionalno gostoljubje je
ze davno tega zamenjal novi gospodar, turisticni dolar. Ta pa je s seboj
prinesel hladen, v denarju merjenj nasmeh, ce si ga sploh delezen. Na mojo
veliko sreco pa me je Lojze lahko popeljal tudi do ljudi, ki s turizmom nimajo
nic skupnega in kjer je nasmeh se vedno zastonj.
Kar pa je skupno vsem tem postkomunisticnim dezelam, je iskanje samega sebe v
tem novem svetu. Demokracija je nekaj za na kruh namazat, gospodarstvo se bori
za obstoj, ljudje pa za prezivetje.
Odhod enega imperialista je novim gospodarjem med drugim pustil tudi skrb za
infrastrukturo. Nekaj cesar ne obvladajo ravno najbolje. Tako so nekoc glavne
ceste postale luknjasti kolovozi, elektrika je marsikje redka dobrina, ki le ob
najvecjih praznikih sibko brlece zarnice spravi v zivljenje, voda pa pritece iz
pip samo v najvecjih mestih. V krajih in vasicah ob poti pa samevajo opusceni
vodnjaki.
Zjutraj in zvecer se tako zenske in otroci podajajo s plasitcnimi kantami in
vedri do bliznjih potokov in vodnih izvirov, vcasih tudi par kilometrov dalec.
Nato sledi delo na polju, kjer so spet “moderni” konji in osli, saj so stari
ruski traktorji pac odsluzili svoje, rezervnih delov za njihovo popravilo pa ni
ali pa so predragi. Nujno je seveda tudi nabiranje trave, da bo zivina cez zimo
imela kaj jesti. Da pa ljudi ne bo zeblo, pa marsikje susijo kravjake in jakove
iztrebke. V hribih zna biti pozimi se kako mrzlo.
Imperializem se tudi ni povsem poslovil. Rusi so odsli, prisli pa so Kitajci. To
kar so bivsi gospodarji zgradili za sirjenje svojega vpliva brezplacno (ceste),
novi gradijo za dolarje (vsaj uradno zgolj za denar).
Pogumni novi svet po osrednjeazijsko!
Ker sem bil z dodajanjem novih botk malo v zamudi, vam tokrat ponujam malo vecjo kolicino. Upam da boste uzivali v njih!
Tadzikistan je dezela katastrofalnih cest (vcasih tudi tega ni), sapo jemajocih pokrajin (vcasih dobesedno, saj sem kar lep kos poti prekolesaril nad 3500 metri nadmorske visine) in gostoljubnih ljudi. V slednjem so si mocno podobni s svojimi Iranskimi jezikovnimi brati.
O cestah ne bom izgubljal besed, za pokrajino vam bom raje dodal nekaj fotografij, o ljudeh pa tale anekdota.
Po jutranjem pospravljanje sotora sem se odpravil dalje. Dobro uro kasneje sem se znasel v mestecu, ki samo po sebi ni ravno omembe vredno. A tako kot veliko, ce ze ne ravno vsi kraji podobne velikosti, premore par trgovinic. Ustavim se v eni izmed njih, si privoscim mrzlo RC kolo in Snickers. Lahko bi se reklo drugi zajtrk. S tem v roki se vsedem poleg Lojza pred trgovino.
Blizu stojijo trije rantje stari kakih 10 let. Opazujejo me, saj sem zanimiv, a nimajo poguma, da se mi priblizajo.
Pojem cokolado, si prizgem cigaret in uzivam v trenutku. Na enkrat se mi pribliza najpogumnejsi izmed trojice. Ponudi mi tri bonbone. Od soka sem brez besed! Potem, ko sem, tudi na tej poti, ze veckrat dozivel, da me otroci prosijo za bonbone, nekaj cesar jaz ne dajem, ker imam obcutek, da spodbuja beracenje, sedaj otroci meni ponujajo bonbone. Resnicno ganjen probam zavrniti, a se poba ne da. Tako mi ne preostane drugega, kot da darilo sprejmem in se zanj lepo zahvalim. Ves zmeden razmisljam, kaj storiti v tej situaciji. Ta zmedenost me spremlja se lep cas.
Odrasli domacini me iztrgajo iz tega mojega razmisljanja in me zapletejo v pogovor z njimi. Tako ne vem, koliko casa mine, ko se spet pojavi isti fant, tokrat s parimi jabolki. Sprejmem, ugovarjati je cisit nesmisel. V tem se mu pridruzi se drugi fant iz skupine in mi se on da par jabolk. Fantje, sedaj je pa zares dovolj. Ne morem vec vzeti, jim poskusam dopovedati. Vse zaman!
Otovorjen z darovi in bolj zmeden, kot sem prisel v ta kraj, se odpravim iskat pot venj iz njega. Dan je cudovit!
Vize so raznobarvne nalepke z imeni in datumi, ki kradejo strani v potnem listu. Ce te nalepke nima, te ne spustijo v doloceno drzavo, ce jo imas, pa si omejen s casom, ki ga v neki drzavi lahko prezivis. Pridobitev te nalepke je v veliko primerih povsem preprosto, za nekatere drzave je celo ne potrebujemo. A obe omenjeni trditvi za drzave centralne Azije in letos tudi za Kitajsko ne drzita.
Turkemnistan je prvi “stan” centralne Azije, ki sem ga obiskal. A sele potem, ko so mi po kakih 14 dneh, ki sem jih izkoristil za kolesarjenej o Teherana pa do Turkmenistanske meje, odobrili 5 dnevno tranzitno vizo. Predpogoj zanjo je bil Uzbekistanska viza, ki sem jo uspel, po spletu zame srecnih dejstev, dobiti v 4 dneh.
To je bilo v Iranu. Potem sem potreboval krajso pavzo za naslednjo dozo birokracije in cakanja. Le-ta je prisla v Taskentu, Uzbekistan.
Po skoraj treh tednih cakanja mi je uspelo dobiti odobritev s strani Tadzikistanskega zunanjega ministrstva, da lahko dobim vizo.
Ker pa je na moji poti na Kitajsko planiran se en stan, Kirgizistan, sem se oglasil se na njihovi ambasadi. Za to dezelo do 1.7. tega leta sploh nismo potrebovali vize (nek sporazum se iz casov Sovjetske zveze), sedaj pa ne samo, da potrebujemo vizo, ampak tudi odobritev s strani njihovega zunanjega ministrstva t.i. LOI ali Letter of invitation (povabilno pismo). To pa traja nadaljnih 14 dni. Meni pa se viza za Uzbekistan istece cez en teden. Pa tudi nic mi ne disi nadaljnje cakanje, zato se odlocim, da sreco probam v Dusanbeju, Tadzikistan. Tu mi jo s pomocjo centralnoazijske tradicije vez in poznanastev, ki jo pravtako poznamo v drugih delih sveta, le da jo drugace imenujemo, “zrihtal” nek lokalni frajer. Brez vse zgoraj omenjene birokratske sare. Bom cez kakih 10 dni videl, ali me bodo s to nalepko spustili cez mejo.
Se eno zelo pomembno nalepko sem iskal po ambasadah v raznih dezelah, a je se vedno nimam. Kitajska viza je zaradi olimpijskih iger postala sinonim za misijo nemegoce med popotniki v tem delu sveta. Par srecnezev, ki pa jim je uspelo to nalepko dobiti ze pred casom, v njihovih domacih dezelah, pa je deleznih zavisti in cestitk s strani nas, nesrecnezev.
Moja naslednja priloznost za Kitajsko vizo bo v Biskeku, Kirgizistan. Puske se nisem vrgel v koruzo.
Tole je pa se Uzbekistan, da bo za nekaj casa mir kar se fotk tice.
Ze v Teheranu so se pricela poznavanja in srecevanja z drugimi kolesarji. Do danes sem jih srecal 13 in slisal se za kakih 10 drugih. Vsi veca ali manj brcamo po osrednji Aziji. Poti se vcasih prekrizajo v dolocenih tockah, vcasih so to poceni penzioni, vcasih mejni prehodi, drugic spet nakljucno na cesti.
S Philippe-om, Svicarjem mojih let, sva se tako ujela nekje med Teheranom in Mashhadom, takorekoc sredi nikjer. Od takrat se s potjo “spoprijemava”, srecujeva in veseliva skupaj.
Turkmenistansko vizo sva z manjsimi zapleti in zamudo koncno dobila v Mashhadu. Mesto zapustiti cim hitreje je bil glavni cilj tistega obdobja.
Z velikim navdusenjem in skoraj enakim strahom sva se tako odpeljala proti novi drzavi. Skoraj 600km redko poseljene puscave je bilo na dnevnem redu naslednjih 5 dni, kolikor nama jih je dopuscala najina tranzitna viza. Veliko tega o dezeli pred nama se ne veva.
Mejni prehod je dokaj prazen, a predno dava celoten postopek cez minejo tri ure. Prvic na poti moram spraznit vse torbe. Bolj zaradi radovednosti uradnikov kot pa zaradi sumljivosti najinih prevoznih sredstev in nacina vstopa v drzavo.
Kmalu cez mejo se pricne pristna puscavska izkusnja. Ce sem mislil, da me je Iran pripravil na vse, potem sem se se kako ustel. Opoldansko sonce pritiska v zgornjih stiridesetih, veter neusmiljeno piha v prda in vcasih s sabo prinese ne ravno dobrodosle pescene oblake, ki ti ne dajo dihat. Hitrost na kolesu vcasih pade pod 10km/h, enostavno ne gre hitreje. Veter ti ne pusti.
V takih trenutkih si vesel belega avtomobila, ki se ustavi tik pred tabo. Iztopijo trije moski in ti ponudijo plastenko ledenega fermentiranega kameljega mleka. Nagnes in vidis crne pike, ki plavajo v njem. Predno odpres usta in naredis prvi pozirek, se ti za trenutek utrne misel: “Tole se ti bo se mascevalo! Verjetno se pred jutrom.” A pijaca je mrzla in to je vse kar ta tisti trenutek steje. Nagnes in brez oklevanja naredis par konkretnih, osvezujocih pozirkov.
Kasneje v vasici, malo z glavne ceste, dobim se mrzlo vodo iz vodnjaka. Ker je ne morem zavrniti, si mislim, ce sem v zelodec ze sprejel morebitne nove oblike zivljenja v mleku, potem jim lahko privoscim se malo druzbe.
Naslednje jutro sem v grmicku poleg sotora ustvaril povsem zdravo in lepo cokoladno rjavo poticko.
Brez spremne besede.
Se malo Irana, nato Turkmenistan in Uzbekistan.
Da ne boste rekli, da vas zasuvam samo z naskoncnimi besedli, dodajam se par fotk iz Irana.
