In bile so Sanje

Ko je koncno napocil cas odhoda iz mesta (vlozil sem prosnjo za Turkemnistansko vizo), sem se poti lotil z mesanimi obcutki. Strah, ker sem sam na poti in pa navdusenje, ker sem spet v gibanju. Teheran je pustil tudi posledice na moji motivaciji, ki je v tem obdobju padla dokaj nizko, kar pripisujem predvsem daljsemu obdobju neaktivnosti in cakanja. Prvi dnevi spet na cesti niso bili ravno motivacijski, saj sem ze kmalu po odhodu iz Teherana imel svojo prvo predrto zracnico na poti (moja krivda – nepazljivo zapeljal cez oster kamen). Naslednji dan naju je skupaj z novim Angleskim “prijateljem” ustavila Sepah, nekaksna verska policija, ker je imel Anglez preteceno vizo (izkazalo se je, da temu ni tako, a sele potem ko je stiri dni presedel v zaporu). Tretji dan pa sem se konkretno padel, ko sem se peljal po ozkem odseku ceste v popravilu in sem v vzvratnem ogledalu opazil kamion, ki se mi je vztrajno priblizeval. Ko sem pricel upocasnjevati, da bi se mu lahko umaknil na neutrjeno bankino, pa je on pricel pospesevati, tako da sem se moral umakniti se predno sem zadosti upocasnil. To je pomenilo, da sem s kakimi 20km/h zapeljal v 10cm neutrjenega grusca, kar je za posledico imelo edinstveni ples Simona in Lojzeta, ki se je koncal v oblaku parahu. Lezala sva vsak na svojem koncu.
V takem trenutku res ni kaj dosti za naredit. Vstanes, preveris ce si cel, preveris kolo, poberes kar je razmetano in se probas premakniti nekam, kjer bi si lahko na hitro polizal rane. Lojze je izgubil vzvratno ogledalo, kar pogresam, drugace pa mu ni hujsega. Poba je zelezne konstrukcije in se ne da kar tako. Leva zadnja torba je pocena, nekaj kar bom moral sanirati v Mashhadu (kakih 700km stran), jaz pa sem jo odnesel s parimi praskami. No to je bilo vidno navzven. Ze v Teheranu naceti motivaciji pa te neprijetnosti v druzbi tezjih pogojev za kolesarjenje (tudi do 50 stopinj Celzija brez koscka sence, konstanten veter levo spredaj, velike razdalje med kraji za pocitek, hitenje v Mashhad, kjer bom podaljsal mojo Iransko vizo) niso kaj prida pomagale. A da se ne bo vse skupaj slisalo tako crno.
Predrto zracnico mi je pomagal zamenjati Rassul, voznik tovornjaka, ki mi je za popotnico dal se liter in pol ledene vode (ob 14h sredi puscave je to zlata vredno) in pa loncek jogurta za zajtrk. Vrocino dneva mi je pomagalo hladiti vec tovornjakarjev. Dva izmed njih sta se recimo ustavila ob cesti pred mano, pocakala, da sem ju dohitel in mi nato ponudila ledeno mrzlo vodo. Ta tekst je prekratek, da bi omenjal se vse ostale ljudi, ki so vsak s svojim drobnim prispevkom pripomogli, da nisem potonil pregloboko v malodusje.

Danes lahko sprosceno pisem o tem, ker je to obdobje pomanjkanja motivacije ze za mano in lahko resnicno recem, da taka obdobja na poti pridejo in grejo. Povsem mozno je, da se bo to v prihodnosti se kdaj ponovilo, a s tem se bom ukvarjal takrat ko in ce se bo zgodilo. Sedaj pa se bom raje predal trenutkom tisine in samote v brezkoncnem prostranstvu puscave ter probal ne zamuditi ljudi, ki mi prihajajo nasproti na tem popotovanju.

Izlet v Teheran se je pricel odlicno z DHL paketom iz Slovenije, ki je med drugim vseboval tudi novo bancno kartico. Slaba stran tega je, da je v Iranu ta kartica neuporabna, saj je, zaradi mednarodnih sankcij, v Iranu sprejemljiva izkljucno gotovina.

Naslednji dan so bile na vrsti ambasade in vize. Tu so se stvari pricele komplicirati in ustavljati. Edina izjema je nase veleposlanistvo kamor sem se zatekel po pomoc in pa na prijeten klepet ob kavi z gospo Natalio Al Mansour, naso odpravnico poslov. Slisati slovensko besedo je vedno lepo. Njene informacije in pomoc so mi v veliki meri pomagale pri nadaljevanju poti in danes lahko recem, da bi se pot obrnila povsem v drugo smer, ce ne bi bilo nje.

Z vizami za nadaljevanje poti pa ni slo tako lahko. Potem ko sem bil enkrat zavrnjen, sem ponovno probal pri Uzbekih in tri dni kasneje me je viza cakala. Vmesni cas sem probal uporabiti za pridobitev Turkmenistanske vize, a so se mojstri odlocili, da cel teden in se malo ne bodo delali. Novo cakanje, ki se je na koncu razpotegnilo na 20 dni in samo polovico tega casa sem prezivel na poti, a danes ko tole pisem imam tudi Turkmenistansko nalepko v potenm listu in se veselim novoe drzave na poti.
Ta zaplet okrog amabasad je pomenil, da sem moral pot od Tabriza do Teherana narediti z vlakom, kar je sicer bil poseben, a vseeno neplaniran (kaj pa je na poti sploh tako kot se planira v zacetku?) in drag uzitek. Zaradi praznikov in zasedenosti vlaka sem moral potovati v prvem razredu. Kot receno, poseben a drag uzitek.

Cakanje v Teheranu me je ubijalo predvsem zato, ker nisem vedel kdaj bo zadeva zakljucena in se bom spet lahko podal na pot. Res je, da sem se v vmesnem casu dodobra spoznal s pravili prometa, nekaterimi linijami mestnega prometa ter institucijo deljenega taksija, a to ne odtehta nepotrebnega zapravljanja casa. Sem pa se v tem casu spoznal s parimi popotniki, med drugim tudi tremi Svicarji in se enim Anglezem na kolesu, ki vsi potujemo v isto smer.

V Tabrizu, milijonskem mestu na zahodu Irana, si privoscim dan pocitka. Malo interneta, banka za menjavo denarja ter ne vem kje izgubljen cas do vecera. Lojzetu naklonim nekaj neznosti, tako da mu zamenjam verigo in zavore, za povrh pa mu se ves obcestni prah, ki se ga je prijel, obrisem.

Ker se naslednji teden obetajo prazniki tu v Iranu, sklenem, da se v Teheran odpeljem z avtobusom, Lojza pa pustim tu, v Tabrizu. V Teheranu moram zaprositi za Uzbekisansko in Turkmenistansko vizo, katerih odobritev in pridobitev traja nekaj casa. Nacrtujem, da se po vlozenih prosnjah za vize vrnem v Tabriz in potem jo skupaj z Lojzetom mahneva proti Teheranu dvignit vize. Vse to pa pomeni, da se najine poti z Rogerjem tu v Tabrizu odpravita vsaka v svojo smer. Po parih dneh v Teheranu se bova z Lojzetom tako podala na pot sama. Prvic po mesecu in pol.

To novo poglavje v potovanju pricakujem z doloceno mero nestrpnosti, saj me zanima kako se bom znasel, ko bom enkrat spet sam. A do takrat je potrebno preziveti se par dni v Teheranskem prometu.

Voznja ob vznozju gore Ararat naju je pripraljala so nove dezele. Iran! Ze takoj naslednji dan se je pokrajina spremenila. Drevesa so postajala vse redkejsa in spust s turskih visin je prinesel vrocino. Kraji ob poti so postali redkejsi.

Konec drugega dne se ustaviva v Marganu, manjsem kraju, ki zagotovo premore vsaj dve trgovini. Da bi nakupila vse za vecerjo in zajtrk sva morala obiskati obe, pa se nama ni uspelo najti kruha. Mozakar sredi tridesetih nama ponudi pomoc ter naju odpelje do pekarne. Tam se nam pridruzi se en student in nama razlozi, da je tukajsnji, palacinkam podoben, kruh potrebno najprej navlaziti, da postane uporaben. Tako se, se predno uspeva odreagirati, poda na iskanje navlazenega kruha po celem kraju. Vmes pa naju obda mnozica radovednih otrok in najstnikov. Midva sva njim se bolj zanimiva kot pa oni nama. Student, katerega ime sem pozabil, kot je tudi v moji navadi, se vrne s celo vrecko ustrezno navlazenih palacink. Vztrajanje pri placilu je zavrnjeno z besedami: “This is Iran. You are our guests!” (To je Iran. Vidva sta nasa gosta!)

Primerno zalozene se cez kakae dve uri po prihodu v karj odpraviva iskat mesto za sotorenje. Prva noc v puscavi.