Na vsakem takem potovanju se pojavi vprašanje vrnitve. Če ne v drugih okoliščinah, se pojavi ob močnem domotožju. Tudi meni se je, ko sem brcal v tadžikistanske klance, ki jim ni bilo videti konca in ne pomena. Takrat je bil razlog za to željo po vrnitvi domotožje. Domotožje, ki pa je v sebi skrivalo željo po udobju in poznanem. Boljše poznani “pekel” kot nepoznani raj.
Ker je bila takrat želja po vrnitvi zgrajena na napačnih osnovah, je nisem realiziral. Zlagal bi se, če bi trdil, da sem jo premagal izključno z močjo lastne volje. Velika pomoč so bili prijatelji, svoje pa je prispeval tudi zanimivi splet okoliščin.
Želja po vrnitvi pa se je ponovno prebudila na Novi Zelandiji. Prišla je sama od sebe in ko sem se je ovedel ter si dovolil, da so me misli popeljale na pot vrnitve, me je preplavil občutek pomirjenosti, spokojnosti. Čas je, da se vrnem!
In sem se vrnil. Po treh dneh letališč, letal in vlakov, sem se tako nekega prijetnega majskega petka zjutraj znašel na železniški postaji v Ljubljani.
Za menoj je 13 nepozabnih mesecev, ki so jih spremljali smeh in žalost, veselje in jok, trenutki obupa in zmagoslavja. Vsaka sekunda te poti jih je bila vredna.
Danes, dobra dva tedna po tistem petkovem jutru, pa je pred mano še vedno nova etapa poti življenja. Prepričan sem, da me tudi v tem poznanem domačem okolju čaka še veliko neznanega. Še veliko trenutkov, ko bodo prisotni tako smeh kot žalost, veselje kot jok in tudi obup se bo našel, a na koncu bom zmagovalec! Tako kot smo lahko vsi!
