Po krajsi enotedenski aklimatizaciji v bolj jesenske temperature (beri – bitka na zivljenje in smrt z mojo lenobo), mi je le uspelo pod pas spraviti par kolesarskih dni. Cez dan so nama z Lojzem druzbo drzali soncek, jesensko obarvana okolica, ovce in krave ter skorajda kolone avtodomov, ki se zdijo kot edino legalno prevozno sredstvo na tukajsnjih podezeljskih cestah. Kdo ali kaj pa nama je druzbo delal ponoci pa tudi pod razno ne vem saj sem spal.
Prvi postanek na moji vztrajni poti na sever, v sledenju soncka, je bil obmorski kraj Kaikoura, najbolj znan kot odlicna lokacija za opazovnje kitov, ki pridejo do razdalje parih km od obale. In tako sem se tudi jaz odlocil, da se sledim masam ljudi, ki gredo vsakodnevno ven na morje v iskanju teh gracioznih zivali. Le da so se kiti malo pred mojim obiskom odlocili, da zacasno prenehajo biti turisitcna atrakcija (baje je en izmed druscine odsel na dopust v Piran).
Kljub temu, da sem se srecanja s kiti mocno veselil in nanj cakal 9 dni predno sem priznal poraz, sem vesel, da so oni zmagali. Opomnili so me namrec na lekcijo, ki jo vedno znova jemljem, a je ocitno se vedno nisem povsem obvladal. Potovanja se le redko odvijajo po planih, pricakovanjih. Pa ne gre le za potovanja, zivljenje samo je tako. So stvari, dogodki, ki se zgodijo in na katere ne moremo vplivati. Najboljse kar lahko naredimo je, da jih sprejmemo in nadaljujemo naso Pot po novih, malo drugacnih tirnicah.
In tako jaz sprejemam dejstvo, da v te kraje prihaja zima in da se ji lahko ognem zgolj tako, da sledim soncku – na sever.
