In bile so Sanje

Oblacen dan v Melbourne-u. Sedim, pijem kavo, kadim cigaret in pisem. Vsekakor sem vam vsem dolzan opravicilo, ker sem se v teh skoraj sestih mesecih Avstralije tako malo javljal. A Avstralija zame ni bilo zgolj potovanje, predvsem je bila delo in iskanje dela.

Tu na jugu sem dva meseca in pol prezivel mirujoc. V hostlu, kjer ti poleg namestitve nudijo tudi priloznostna dela na okoliskih farmah. Tako sem prekrival vinske trte, obiral namizno grozdje, grozdje za vino, gorzdje za rozine, sestavljal skatle za namizno grozdje, pakiral namizno grozdje,… Vse se je vrtelo okrog grozdja. A se mi zdi, kot da sem vecino casa prezivel v cakanju na delo. Cakajoc na Godota.

In v cakanju sem imel veliko casa za razmisljanje. O poti, o zivljenju, o sebi. Vcasih pa sem misli prepustil njihovi lastni poti. Nisem jih usmerjal, nisem jih nadziral. Tako sem se v enem izmed takih trenutkov spomnil dolgo pozabljene zelje, dolgo pozabljenih Sanj. Nova Zelandija!

V podobo te dezele sem se zaljubil, ko mi je bilo 12 let. Pripravljal sem referat o njej za uro geografije in se vanjo zaljubil. Dezela na drugi strani planeta s cudovito naravo in ne napacnimi ljudmi.

Vedno je bila na drugem koncu planeta, tako dalec. In kar na enkrat je postala sosednja drzava (no ja, med Avstralijo in Novo Zelandijo je samo kakih 2000 km, a tu to pomeni blizu).

Kupil sem si tako karto in jutri letim poiskat in dozivet te Sanje. Letim v dezelo Velikega belega oblaka.