In bile so Sanje

Po dolgem casu, ko od mene ni bilo slisati glasu, mislim da je edino posteno do vseh vas, ki me spremljate doma, da se javim in na kratko razlozim, zakaj tega nisem storil ze prej.

Kmalu po prihodu v Malezijo sem ugotovil, da moje financno stanje ni najboljse in da imam denarja samo se za kak mesec potovanja. Potem pa lahko z malo srece upam na poceni letalsko karto domov.
Ko sem tako sedel pred racunalnikom in gledal blizajoco se vrnitev kot gotovo dejstvo, sta me prijatelja Maja in Brane prepricala, da ni nujno, da se vse
skupaj tako konca. Kaj pa ce bi si nasel delo? Osebno, v tistem trenutku, vrnitve nisem videl kot nekaj slabega, saj sem v tem kratkem casu, ko sem bil
na poti dozivel in videl veliko vec, kot pa sem pricakoval, a nekaj mi je vseeno govorilo, da imata prav. Ce je edini razlog, da bi sel nazaj domov,
potem si raje najdi delo in pojdi naprej.
V roku parih dni sem imel nov plan. Grem v Avstralijo, si najdem delo in se potem ukvarjam z razmisljanjem kako in kaj naprej.
Najcenejsa varianta za Avstralijo je bil avion Singapur-Darwin.
Ves cas sem se zavedal da se, ko enkrat pridem v Avstralijo, ne bo lahko vrniti domov, ce mi ne uspe dobiti dela. Letalske karte iz Avstralije v Evropo so se drazje od tistih iz JV Azije. A kljub temu sem ves cas imel obcutek, da sem se prav odlocil. Vem da bo slo!

Drugi dan v Avstraliji sem se odpravil ven iz Darwina in na podezelje, iskat delo. Potem ko sem parkrat previdno povprasal za delo, sem se cetrti dan prvic ustavil direktno na farmi. Bila je farma mangov. Vprasal, ce imajo delo in dobil pozitiven odgovor. Tistega dne so ravno eno odpustili, ena pa je dala odpoved, ker je dobila alergijo na mango (ne tako redek pojav pri ljudeh, ki se prvic srecajo s tako veliko kolicino tega sadja). Delati lahko zacnem takoj!
Predno sem zacel z delom sem sel se v mesto kupit nekaj hrane, da bom imel od cesa ziveti. Prve delovne izkusnje pa sem pricel nabirati pozno popoldan.
Tistega vecera sem se zleknil na posteljo v majhni kolibi, ki mi je bila dodeljena, zadovoljen sam s seboj, da mi je uspelo dobiti delo. Niti dan prepozno, saj sem v tistem trenutku, ko sem prisel na farmo, imel v zepu 300 avstralskih dolarjev (200 evrov). Veliko premalo za let domov.
Zaspal sem z zavedanjem, da je jutri nov dan, novo poglavje mojega popotovanja se pricenja.

Vec o dnevih na farmi, delu in vsem kar sodi zraven, pa v naslednjem nadaljevanju zgodbe In bile so Sanje.