In bile so Sanje

Po veceru, ko nisem mogel verjeti svoji sreci, da sem tako kmalu in zlahak dobil delo, je prislo jutro (pravijo da se to zgodi vsak dan). Ura je 6 in vstat je treba. Zajtrk s kavico in cigaretom, maloo pred 7h pa sem ze pred pakirnico, kjer se nato dobivam z ostalimi delavci skoraj cel mesec. V roke dobim dolgo palico s skarjami na koncu. Orozje za delo. In gremo v sadovnjak. Po parih zelenih mi uspe locevati zrele sadeze od nezrelih. Lep dosezek za deloma barvno slepega Sanjaca.
Kam je izginil cas do 9:30 ne bom nikoli izvedel, a se bom vedno spominjal, kako sem bil vesel sefovega stavka “Smoko!” (pavza). Od takrat pa do kosila se je cas vlekel, a kosilo je vedno prislo na vrsto. Urca pavze, ki sem jo vcasih dobro investiral v kratek dremez in ze je cas, da grem ponovno pozdravit drevje. Prva popoldanska naloga je pobiranje jutranje bere in prevoz le-te do pakirnice. Na mojo sreco ni tu na farmi nobenih policajev, saj bi drugace kaj hitro padel na izpitu iz voznje po levi.
Obiranje se je navadno zakljucilo ob 17h, nato smoko 2 za ta dan. Res je, da je Avstralija bivsa britanska kolonija, a peta ura tu ne prinese caja temvec Melbourne Bitter (pivo za nepoucene, vkljucno z mano).
Vecerna naloga za nove delovne moci je namakanje dnevne bere v neko kemikalijo. Zahteva kmetijskih avtoritet.
Dva mocna mlada fanta dvigneta 50kg zaboj poln mangov in ga namocita v to kemikalijo za vse od 5 do 45 sekund (odvisno od sefa, kolicine piva, ki je se
ostalo v flasi ali pa je na poti do naju in pa blizine zakljucka delovnega dne). Dan se je zakljuceval lepo po sedmi uri zvecer.

Da pa mi v tem ustaljenem ritmu ne bi bilo dolgcas pa so poskrbele razlicne
lokalne danosti in tradicije.

Ena izmed lokalnih danosti je bogat zivalski svet na robu subtropskega gozda. Na istem robu se je nahajala moja kolibica, ki sem jo delil s scurki in pajki vseh velikosti in barv. Da mi ne bi bilo dolgcas sem imel WC in tus zunaj, kjer sem na poti lahko srecal zabe, krastace, kace in divje svinje. Ker sem WC delil z ostalimi delavci na farmi, mi je bilo prihranjeno srecanje iz oci v oci s kaco v kotlicku na WC-ju. Ce si zelel potegniti vodo po enem izmed najlepsih opravil, si moral dvigniti pokrov od kotlicka.
Leticia, ena izmed sodelavk, je nekega dne rahlo vznemirjena pritekla do mene in sefa, ki sva pridno pocivala in nama sporocila, da je v kotlicku kaca. Sefe se je ves pogumen obrnil k meni in mi rekel, da se boji kac, da naj jaz poskrbim zanjo. Ker se je slo za moj WC nisem imel kaj dosti izbire. Da me ne bi bilo prevec strah sem lahko vzel dve palici za obiranje sadja.
Kakih 15 minut kasneje sem prikorakal jaz, junak dneva, in sporocil, da sem kaco ubil. Tega, kako so se mi tresle noge, nisem povedal.

Ce pogledam na farmo z etnoloskega vidika, ne morem izpustiti tradicije popoldanskega piva. Ker semo delo navadno zakljucevali le trije (midva, dva crnca, ki namakata neskoncno stevilo 50kg zabojev polnih mangov in pa sefe na vilicarju, ki skrbi za logisticno podporo operacije – dovaza nove in odstranjuje ze namocene zaboje), smo dolge dve, tri urice vcasih skrajsali se s kaksnim pirckom. Moram priznati, da sta me ze kmalu na zacetku dobila rahlo neogretega, kot bi se lahko reklo. Skoraj pol leta muslimanskih dezel je ne ravno strastnega pivca, kot bi se lahko opisal, pustilo povsem brez alkoholne tolerance. Vecer s petimi piri se je koncal z jutranjim glavobolom.

Po dolgem casu, ko od mene ni bilo slisati glasu, mislim da je edino posteno do vseh vas, ki me spremljate doma, da se javim in na kratko razlozim, zakaj tega nisem storil ze prej.

Kmalu po prihodu v Malezijo sem ugotovil, da moje financno stanje ni najboljse in da imam denarja samo se za kak mesec potovanja. Potem pa lahko z malo srece upam na poceni letalsko karto domov.
Ko sem tako sedel pred racunalnikom in gledal blizajoco se vrnitev kot gotovo dejstvo, sta me prijatelja Maja in Brane prepricala, da ni nujno, da se vse
skupaj tako konca. Kaj pa ce bi si nasel delo? Osebno, v tistem trenutku, vrnitve nisem videl kot nekaj slabega, saj sem v tem kratkem casu, ko sem bil
na poti dozivel in videl veliko vec, kot pa sem pricakoval, a nekaj mi je vseeno govorilo, da imata prav. Ce je edini razlog, da bi sel nazaj domov,
potem si raje najdi delo in pojdi naprej.
V roku parih dni sem imel nov plan. Grem v Avstralijo, si najdem delo in se potem ukvarjam z razmisljanjem kako in kaj naprej.
Najcenejsa varianta za Avstralijo je bil avion Singapur-Darwin.
Ves cas sem se zavedal da se, ko enkrat pridem v Avstralijo, ne bo lahko vrniti domov, ce mi ne uspe dobiti dela. Letalske karte iz Avstralije v Evropo so se drazje od tistih iz JV Azije. A kljub temu sem ves cas imel obcutek, da sem se prav odlocil. Vem da bo slo!

Drugi dan v Avstraliji sem se odpravil ven iz Darwina in na podezelje, iskat delo. Potem ko sem parkrat previdno povprasal za delo, sem se cetrti dan prvic ustavil direktno na farmi. Bila je farma mangov. Vprasal, ce imajo delo in dobil pozitiven odgovor. Tistega dne so ravno eno odpustili, ena pa je dala odpoved, ker je dobila alergijo na mango (ne tako redek pojav pri ljudeh, ki se prvic srecajo s tako veliko kolicino tega sadja). Delati lahko zacnem takoj!
Predno sem zacel z delom sem sel se v mesto kupit nekaj hrane, da bom imel od cesa ziveti. Prve delovne izkusnje pa sem pricel nabirati pozno popoldan.
Tistega vecera sem se zleknil na posteljo v majhni kolibi, ki mi je bila dodeljena, zadovoljen sam s seboj, da mi je uspelo dobiti delo. Niti dan prepozno, saj sem v tistem trenutku, ko sem prisel na farmo, imel v zepu 300 avstralskih dolarjev (200 evrov). Veliko premalo za let domov.
Zaspal sem z zavedanjem, da je jutri nov dan, novo poglavje mojega popotovanja se pricenja.

Vec o dnevih na farmi, delu in vsem kar sodi zraven, pa v naslednjem nadaljevanju zgodbe In bile so Sanje.