Vize so raznobarvne nalepke z imeni in datumi, ki kradejo strani v potnem listu. Ce te nalepke nima, te ne spustijo v doloceno drzavo, ce jo imas, pa si omejen s casom, ki ga v neki drzavi lahko prezivis. Pridobitev te nalepke je v veliko primerih povsem preprosto, za nekatere drzave je celo ne potrebujemo. A obe omenjeni trditvi za drzave centralne Azije in letos tudi za Kitajsko ne drzita.
Turkemnistan je prvi “stan” centralne Azije, ki sem ga obiskal. A sele potem, ko so mi po kakih 14 dneh, ki sem jih izkoristil za kolesarjenej o Teherana pa do Turkmenistanske meje, odobrili 5 dnevno tranzitno vizo. Predpogoj zanjo je bil Uzbekistanska viza, ki sem jo uspel, po spletu zame srecnih dejstev, dobiti v 4 dneh.
To je bilo v Iranu. Potem sem potreboval krajso pavzo za naslednjo dozo birokracije in cakanja. Le-ta je prisla v Taskentu, Uzbekistan.
Po skoraj treh tednih cakanja mi je uspelo dobiti odobritev s strani Tadzikistanskega zunanjega ministrstva, da lahko dobim vizo.
Ker pa je na moji poti na Kitajsko planiran se en stan, Kirgizistan, sem se oglasil se na njihovi ambasadi. Za to dezelo do 1.7. tega leta sploh nismo potrebovali vize (nek sporazum se iz casov Sovjetske zveze), sedaj pa ne samo, da potrebujemo vizo, ampak tudi odobritev s strani njihovega zunanjega ministrstva t.i. LOI ali Letter of invitation (povabilno pismo). To pa traja nadaljnih 14 dni. Meni pa se viza za Uzbekistan istece cez en teden. Pa tudi nic mi ne disi nadaljnje cakanje, zato se odlocim, da sreco probam v Dusanbeju, Tadzikistan. Tu mi jo s pomocjo centralnoazijske tradicije vez in poznanastev, ki jo pravtako poznamo v drugih delih sveta, le da jo drugace imenujemo, “zrihtal” nek lokalni frajer. Brez vse zgoraj omenjene birokratske sare. Bom cez kakih 10 dni videl, ali me bodo s to nalepko spustili cez mejo.
Se eno zelo pomembno nalepko sem iskal po ambasadah v raznih dezelah, a je se vedno nimam. Kitajska viza je zaradi olimpijskih iger postala sinonim za misijo nemegoce med popotniki v tem delu sveta. Par srecnezev, ki pa jim je uspelo to nalepko dobiti ze pred casom, v njihovih domacih dezelah, pa je deleznih zavisti in cestitk s strani nas, nesrecnezev.
Moja naslednja priloznost za Kitajsko vizo bo v Biskeku, Kirgizistan. Puske se nisem vrgel v koruzo.
