Fotke iz Tadzikistana

24 08 2008

Ker sem bil z dodajanjem novih botk malo v zamudi, vam tokrat ponujam malo vecjo kolicino. Upam da boste uzivali v njih!

 





Tadzikistan

24 08 2008

Tadzikistan je dezela katastrofalnih cest (vcasih tudi tega ni), sapo jemajocih pokrajin (vcasih dobesedno, saj sem kar lep kos poti prekolesaril nad 3500 metri nadmorske visine) in gostoljubnih ljudi. V slednjem so si mocno podobni s svojimi Iranskimi jezikovnimi brati.

O cestah ne bom izgubljal besed, za pokrajino vam bom raje dodal nekaj fotografij, o ljudeh pa tale anekdota.

Po jutranjem pospravljanje sotora sem se odpravil dalje. Dobro uro kasneje sem se znasel v mestecu, ki samo po sebi ni ravno omembe vredno. A tako kot veliko, ce ze ne ravno vsi kraji podobne velikosti, premore par trgovinic. Ustavim se v eni izmed njih, si privoscim mrzlo RC kolo in Snickers. Lahko bi se reklo drugi zajtrk. S tem v roki se vsedem poleg Lojza pred trgovino.
Blizu stojijo trije rantje stari kakih 10 let. Opazujejo me, saj sem zanimiv, a nimajo poguma, da se mi priblizajo.
Pojem cokolado, si prizgem cigaret in uzivam v trenutku. Na enkrat se mi pribliza najpogumnejsi izmed trojice. Ponudi mi tri bonbone. Od soka sem brez besed! Potem, ko sem, tudi na tej poti, ze veckrat dozivel, da me otroci prosijo za bonbone, nekaj cesar jaz ne dajem, ker imam obcutek, da spodbuja beracenje, sedaj otroci meni ponujajo bonbone. Resnicno ganjen probam zavrniti, a se poba ne da. Tako mi ne preostane drugega, kot da darilo sprejmem in se zanj lepo zahvalim. Ves zmeden razmisljam, kaj storiti v tej situaciji. Ta zmedenost me spremlja se lep cas.
Odrasli domacini me iztrgajo iz tega mojega razmisljanja in me zapletejo v pogovor z njimi. Tako ne vem, koliko casa mine, ko se spet pojavi isti fant, tokrat s parimi jabolki. Sprejmem, ugovarjati je cisit nesmisel. V tem se mu pridruzi se drugi fant iz skupine in mi se on da par jabolk. Fantje, sedaj je pa zares dovolj. Ne morem vec vzeti, jim poskusam dopovedati. Vse zaman!

Otovorjen z darovi in bolj zmeden, kot sem prisel v ta kraj, se odpravim iskat pot venj iz njega. Dan je cudovit!





O vizah

8 08 2008

 

Vize so raznobarvne nalepke z imeni in datumi, ki kradejo strani v potnem listu. Ce te nalepke nima, te ne spustijo v doloceno drzavo, ce jo imas, pa si omejen s casom, ki ga v neki drzavi lahko prezivis. Pridobitev te nalepke je v veliko primerih povsem preprosto, za nekatere drzave je celo ne potrebujemo. A obe omenjeni trditvi za drzave centralne Azije in letos tudi za Kitajsko ne drzita.

Turkemnistan je prvi “stan” centralne Azije, ki sem ga obiskal. A sele potem, ko so mi po kakih 14 dneh, ki sem jih izkoristil za kolesarjenej o Teherana pa do Turkmenistanske meje, odobrili 5 dnevno tranzitno vizo. Predpogoj zanjo je bil Uzbekistanska viza, ki sem jo uspel, po spletu zame srecnih dejstev, dobiti v 4 dneh.

To je bilo v Iranu. Potem sem potreboval krajso pavzo za naslednjo dozo birokracije in cakanja. Le-ta je prisla v Taskentu, Uzbekistan.

Po skoraj treh tednih cakanja mi je uspelo dobiti odobritev s strani Tadzikistanskega zunanjega ministrstva, da lahko dobim vizo.

Ker pa je na moji poti na Kitajsko planiran se en stan, Kirgizistan, sem se oglasil se na njihovi ambasadi. Za to dezelo do 1.7. tega leta sploh nismo potrebovali vize (nek sporazum se iz casov Sovjetske zveze), sedaj pa ne samo, da potrebujemo vizo, ampak tudi odobritev s strani njihovega zunanjega ministrstva t.i. LOI ali Letter of invitation (povabilno pismo). To pa traja nadaljnih 14 dni. Meni pa se viza za Uzbekistan istece cez en teden. Pa tudi nic mi ne disi nadaljnje cakanje, zato se odlocim, da sreco probam v Dusanbeju, Tadzikistan. Tu mi jo s pomocjo centralnoazijske tradicije vez in poznanastev, ki jo pravtako poznamo v drugih delih sveta, le da jo drugace imenujemo, “zrihtal” nek lokalni frajer. Brez vse zgoraj omenjene birokratske sare. Bom cez kakih 10 dni videl, ali me bodo s to nalepko spustili cez mejo.

Se eno zelo pomembno nalepko sem iskal po ambasadah v raznih dezelah, a je se vedno nimam. Kitajska viza je zaradi olimpijskih iger postala sinonim za misijo nemegoce med popotniki v tem delu sveta. Par srecnezev, ki pa jim je uspelo to nalepko dobiti ze pred casom, v njihovih domacih dezelah, pa je deleznih zavisti in cestitk s strani nas, nesrecnezev.

Moja naslednja priloznost za Kitajsko vizo bo v Biskeku, Kirgizistan. Puske se nisem vrgel v koruzo.








Follow

Get every new post delivered to your Inbox.