Tole je pa se Uzbekistan, da bo za nekaj casa mir kar se fotk tice.
Ze v Teheranu so se pricela poznavanja in srecevanja z drugimi kolesarji. Do danes sem jih srecal 13 in slisal se za kakih 10 drugih. Vsi veca ali manj brcamo po osrednji Aziji. Poti se vcasih prekrizajo v dolocenih tockah, vcasih so to poceni penzioni, vcasih mejni prehodi, drugic spet nakljucno na cesti.
S Philippe-om, Svicarjem mojih let, sva se tako ujela nekje med Teheranom in Mashhadom, takorekoc sredi nikjer. Od takrat se s potjo “spoprijemava”, srecujeva in veseliva skupaj.
Turkmenistansko vizo sva z manjsimi zapleti in zamudo koncno dobila v Mashhadu. Mesto zapustiti cim hitreje je bil glavni cilj tistega obdobja.
Z velikim navdusenjem in skoraj enakim strahom sva se tako odpeljala proti novi drzavi. Skoraj 600km redko poseljene puscave je bilo na dnevnem redu naslednjih 5 dni, kolikor nama jih je dopuscala najina tranzitna viza. Veliko tega o dezeli pred nama se ne veva.
Mejni prehod je dokaj prazen, a predno dava celoten postopek cez minejo tri ure. Prvic na poti moram spraznit vse torbe. Bolj zaradi radovednosti uradnikov kot pa zaradi sumljivosti najinih prevoznih sredstev in nacina vstopa v drzavo.
Kmalu cez mejo se pricne pristna puscavska izkusnja. Ce sem mislil, da me je Iran pripravil na vse, potem sem se se kako ustel. Opoldansko sonce pritiska v zgornjih stiridesetih, veter neusmiljeno piha v prda in vcasih s sabo prinese ne ravno dobrodosle pescene oblake, ki ti ne dajo dihat. Hitrost na kolesu vcasih pade pod 10km/h, enostavno ne gre hitreje. Veter ti ne pusti.
V takih trenutkih si vesel belega avtomobila, ki se ustavi tik pred tabo. Iztopijo trije moski in ti ponudijo plastenko ledenega fermentiranega kameljega mleka. Nagnes in vidis crne pike, ki plavajo v njem. Predno odpres usta in naredis prvi pozirek, se ti za trenutek utrne misel: “Tole se ti bo se mascevalo! Verjetno se pred jutrom.” A pijaca je mrzla in to je vse kar ta tisti trenutek steje. Nagnes in brez oklevanja naredis par konkretnih, osvezujocih pozirkov.
Kasneje v vasici, malo z glavne ceste, dobim se mrzlo vodo iz vodnjaka. Ker je ne morem zavrniti, si mislim, ce sem v zelodec ze sprejel morebitne nove oblike zivljenja v mleku, potem jim lahko privoscim se malo druzbe.
Naslednje jutro sem v grmicku poleg sotora ustvaril povsem zdravo in lepo cokoladno rjavo poticko.
Brez spremne besede.
Se malo Irana, nato Turkmenistan in Uzbekistan.
