Izlet v Teheran se je pricel odlicno z DHL paketom iz Slovenije, ki je med drugim vseboval tudi novo bancno kartico. Slaba stran tega je, da je v Iranu ta kartica neuporabna, saj je, zaradi mednarodnih sankcij, v Iranu sprejemljiva izkljucno gotovina.
Naslednji dan so bile na vrsti ambasade in vize. Tu so se stvari pricele komplicirati in ustavljati. Edina izjema je nase veleposlanistvo kamor sem se zatekel po pomoc in pa na prijeten klepet ob kavi z gospo Natalio Al Mansour, naso odpravnico poslov. Slisati slovensko besedo je vedno lepo. Njene informacije in pomoc so mi v veliki meri pomagale pri nadaljevanju poti in danes lahko recem, da bi se pot obrnila povsem v drugo smer, ce ne bi bilo nje.
Z vizami za nadaljevanje poti pa ni slo tako lahko. Potem ko sem bil enkrat zavrnjen, sem ponovno probal pri Uzbekih in tri dni kasneje me je viza cakala. Vmesni cas sem probal uporabiti za pridobitev Turkmenistanske vize, a so se mojstri odlocili, da cel teden in se malo ne bodo delali. Novo cakanje, ki se je na koncu razpotegnilo na 20 dni in samo polovico tega casa sem prezivel na poti, a danes ko tole pisem imam tudi Turkmenistansko nalepko v potenm listu in se veselim novoe drzave na poti.
Ta zaplet okrog amabasad je pomenil, da sem moral pot od Tabriza do Teherana narediti z vlakom, kar je sicer bil poseben, a vseeno neplaniran (kaj pa je na poti sploh tako kot se planira v zacetku?) in drag uzitek. Zaradi praznikov in zasedenosti vlaka sem moral potovati v prvem razredu. Kot receno, poseben a drag uzitek.
Cakanje v Teheranu me je ubijalo predvsem zato, ker nisem vedel kdaj bo zadeva zakljucena in se bom spet lahko podal na pot. Res je, da sem se v vmesnem casu dodobra spoznal s pravili prometa, nekaterimi linijami mestnega prometa ter institucijo deljenega taksija, a to ne odtehta nepotrebnega zapravljanja casa. Sem pa se v tem casu spoznal s parimi popotniki, med drugim tudi tremi Svicarji in se enim Anglezem na kolesu, ki vsi potujemo v isto smer.
