Ko je koncno napocil cas odhoda iz mesta (vlozil sem prosnjo za Turkemnistansko vizo), sem se poti lotil z mesanimi obcutki. Strah, ker sem sam na poti in pa navdusenje, ker sem spet v gibanju. Teheran je pustil tudi posledice na moji motivaciji, ki je v tem obdobju padla dokaj nizko, kar pripisujem predvsem daljsemu obdobju neaktivnosti in cakanja. Prvi dnevi spet na cesti niso bili ravno motivacijski, saj sem ze kmalu po odhodu iz Teherana imel svojo prvo predrto zracnico na poti (moja krivda – nepazljivo zapeljal cez oster kamen). Naslednji dan naju je skupaj z novim Angleskim “prijateljem” ustavila Sepah, nekaksna verska policija, ker je imel Anglez preteceno vizo (izkazalo se je, da temu ni tako, a sele potem ko je stiri dni presedel v zaporu). Tretji dan pa sem se konkretno padel, ko sem se peljal po ozkem odseku ceste v popravilu in sem v vzvratnem ogledalu opazil kamion, ki se mi je vztrajno priblizeval. Ko sem pricel upocasnjevati, da bi se mu lahko umaknil na neutrjeno bankino, pa je on pricel pospesevati, tako da sem se moral umakniti se predno sem zadosti upocasnil. To je pomenilo, da sem s kakimi 20km/h zapeljal v 10cm neutrjenega grusca, kar je za posledico imelo edinstveni ples Simona in Lojzeta, ki se je koncal v oblaku parahu. Lezala sva vsak na svojem koncu.
V takem trenutku res ni kaj dosti za naredit. Vstanes, preveris ce si cel, preveris kolo, poberes kar je razmetano in se probas premakniti nekam, kjer bi si lahko na hitro polizal rane. Lojze je izgubil vzvratno ogledalo, kar pogresam, drugace pa mu ni hujsega. Poba je zelezne konstrukcije in se ne da kar tako. Leva zadnja torba je pocena, nekaj kar bom moral sanirati v Mashhadu (kakih 700km stran), jaz pa sem jo odnesel s parimi praskami. No to je bilo vidno navzven. Ze v Teheranu naceti motivaciji pa te neprijetnosti v druzbi tezjih pogojev za kolesarjenje (tudi do 50 stopinj Celzija brez koscka sence, konstanten veter levo spredaj, velike razdalje med kraji za pocitek, hitenje v Mashhad, kjer bom podaljsal mojo Iransko vizo) niso kaj prida pomagale. A da se ne bo vse skupaj slisalo tako crno.
Predrto zracnico mi je pomagal zamenjati Rassul, voznik tovornjaka, ki mi je za popotnico dal se liter in pol ledene vode (ob 14h sredi puscave je to zlata vredno) in pa loncek jogurta za zajtrk. Vrocino dneva mi je pomagalo hladiti vec tovornjakarjev. Dva izmed njih sta se recimo ustavila ob cesti pred mano, pocakala, da sem ju dohitel in mi nato ponudila ledeno mrzlo vodo. Ta tekst je prekratek, da bi omenjal se vse ostale ljudi, ki so vsak s svojim drobnim prispevkom pripomogli, da nisem potonil pregloboko v malodusje.
Danes lahko sprosceno pisem o tem, ker je to obdobje pomanjkanja motivacije ze za mano in lahko resnicno recem, da taka obdobja na poti pridejo in grejo. Povsem mozno je, da se bo to v prihodnosti se kdaj ponovilo, a s tem se bom ukvarjal takrat ko in ce se bo zgodilo. Sedaj pa se bom raje predal trenutkom tisine in samote v brezkoncnem prostranstvu puscave ter probal ne zamuditi ljudi, ki mi prihajajo nasproti na tem popotovanju.
