Voznja ob vznozju gore Ararat naju je pripraljala so nove dezele. Iran! Ze takoj naslednji dan se je pokrajina spremenila. Drevesa so postajala vse redkejsa in spust s turskih visin je prinesel vrocino. Kraji ob poti so postali redkejsi.
Konec drugega dne se ustaviva v Marganu, manjsem kraju, ki zagotovo premore vsaj dve trgovini. Da bi nakupila vse za vecerjo in zajtrk sva morala obiskati obe, pa se nama ni uspelo najti kruha. Mozakar sredi tridesetih nama ponudi pomoc ter naju odpelje do pekarne. Tam se nam pridruzi se en student in nama razlozi, da je tukajsnji, palacinkam podoben, kruh potrebno najprej navlaziti, da postane uporaben. Tako se, se predno uspeva odreagirati, poda na iskanje navlazenega kruha po celem kraju. Vmes pa naju obda mnozica radovednih otrok in najstnikov. Midva sva njim se bolj zanimiva kot pa oni nama. Student, katerega ime sem pozabil, kot je tudi v moji navadi, se vrne s celo vrecko ustrezno navlazenih palacink. Vztrajanje pri placilu je zavrnjeno z besedami: “This is Iran. You are our guests!” (To je Iran. Vidva sta nasa gosta!)
Primerno zalozene se cez kakae dve uri po prihodu v karj odpraviva iskat mesto za sotorenje. Prva noc v puscavi.
