In bile so Sanje

V Tabrizu, milijonskem mestu na zahodu Irana, si privoscim dan pocitka. Malo interneta, banka za menjavo denarja ter ne vem kje izgubljen cas do vecera. Lojzetu naklonim nekaj neznosti, tako da mu zamenjam verigo in zavore, za povrh pa mu se ves obcestni prah, ki se ga je prijel, obrisem.

Ker se naslednji teden obetajo prazniki tu v Iranu, sklenem, da se v Teheran odpeljem z avtobusom, Lojza pa pustim tu, v Tabrizu. V Teheranu moram zaprositi za Uzbekisansko in Turkmenistansko vizo, katerih odobritev in pridobitev traja nekaj casa. Nacrtujem, da se po vlozenih prosnjah za vize vrnem v Tabriz in potem jo skupaj z Lojzetom mahneva proti Teheranu dvignit vize. Vse to pa pomeni, da se najine poti z Rogerjem tu v Tabrizu odpravita vsaka v svojo smer. Po parih dneh v Teheranu se bova z Lojzetom tako podala na pot sama. Prvic po mesecu in pol.

To novo poglavje v potovanju pricakujem z doloceno mero nestrpnosti, saj me zanima kako se bom znasel, ko bom enkrat spet sam. A do takrat je potrebno preziveti se par dni v Teheranskem prometu.

Voznja ob vznozju gore Ararat naju je pripraljala so nove dezele. Iran! Ze takoj naslednji dan se je pokrajina spremenila. Drevesa so postajala vse redkejsa in spust s turskih visin je prinesel vrocino. Kraji ob poti so postali redkejsi.

Konec drugega dne se ustaviva v Marganu, manjsem kraju, ki zagotovo premore vsaj dve trgovini. Da bi nakupila vse za vecerjo in zajtrk sva morala obiskati obe, pa se nama ni uspelo najti kruha. Mozakar sredi tridesetih nama ponudi pomoc ter naju odpelje do pekarne. Tam se nam pridruzi se en student in nama razlozi, da je tukajsnji, palacinkam podoben, kruh potrebno najprej navlaziti, da postane uporaben. Tako se, se predno uspeva odreagirati, poda na iskanje navlazenega kruha po celem kraju. Vmes pa naju obda mnozica radovednih otrok in najstnikov. Midva sva njim se bolj zanimiva kot pa oni nama. Student, katerega ime sem pozabil, kot je tudi v moji navadi, se vrne s celo vrecko ustrezno navlazenih palacink. Vztrajanje pri placilu je zavrnjeno z besedami: “This is Iran. You are our guests!” (To je Iran. Vidva sta nasa gosta!)

Primerno zalozene se cez kakae dve uri po prihodu v karj odpraviva iskat mesto za sotorenje. Prva noc v puscavi.