V vrvezu İstanbula sta najini kolesi pocivali v kleti hotela. Dokaj necastno
mesto, a varno in to je pomembno. Noge so malo prostestirale, ko so se spet
srecale s pedali, a dusa se je radostila. Ven iz te velemestne utesnjenosti,
nazaj na mir in spokojnost ceste.
Kmalu so se priceli prvi vzponi in do njijh so se tudi noge spet navadile ritma
kolesa. Tako sem se jih lahko lotil z vso vznesenostjo, ki jo s sabo prinese
obcutek trdega dela in bogate nagrade ob obetajocem se spustu.
Dvignila sva se na planoto osrednje Turcije in okolica se je spremenila. Urbana
naselja so zamenjali prostrani pasniki ter crede zivine. Ostajajo pa vecni
spremljevalci, dobri ljudje, ki se ti nasmehnejo in pomahajo v pozdrav.
Lepo je tu in vesel sem, da mi telo dobro sluzi. Kljub odsotnosti vnaprejsnjih
predpriprav (z Lojzom sva doma naredila kvecemu 200km) nimam nobenih tezav z
zdravjem ali kondicijo. Dobrih 200km se pocasi odraza na mojih stegnih in
verjamem, da bom se pred koncem Turcije ze povsem v formi. Narava zna
poskrbeti, da se telo privadi novim situacijam.
Prihodnjic pa upam da se kaka fotka za podkrepitev besed ter se kak tekst na temo izgubljene denarnice. Za enkrat samo toliko, da se kljub temu nekako znajdem in da se pot nadaljuje.
