Sestpasovnica proti İstanbulu je prava preizkusnja za zivce. V tistem norem
toku avtomobilov in kamionov se moras ves cas boriti za svojih pol metra roba
ceste. Hkrati pa moras se pazit, da ti na kakem vkljucevalnem pasu kdo
mimogrede ne odnese riti. A na koncu je nagrada. Zanikrna sobica, ki pa ti
predstavlja odlicno izhodisce za odkrivanje carobnosti te enkratne mesanice
vzhoda in zahoda, ki jo predstavlja İstanbul. İn en izmed sarmov tega
mesta je tudi hrana. To sem vedel ze iz moje poprejsnje izkusnje s tem mestom in se tega tudi ze v naprej veselil. Obcestni lokali s hrano, ki ponujajo kebab na tisoc in en nacin. Sveza zelenjava, kruh in riz pa so okusen dodatek razlicnemu mesu.
A zajtrka si z Rogerjem ne dava vzeti. Jogurt z medom in kosmici, kruh z
Nutello, za povrh pa se kak topljen sircek so stalnica. Tako v hotelskih
luknjah kot na prostranih mizah priloznostnih taborisc.
Okusi İstanbula so bili z nama tri dni, nato pa skok cez Bospor in v Azijo
v nadaljnje raziskovanje turske kuhinje.
Zbogom Evropa, se vidimo!
