Grcija je minila hitro, saj je draga, ceste pas o vecinoma polozne. Zapustiva jo na skoraj opustelem odseku nove avtoceste. V slabih 7km in 15 minutah voznje naju prehitijo celi trije avtomobili. V Turciji pas e ne konca samo avtocesta, temvec tudi poloznost grskıh cest. Pricaka naju skoraj neskoncen ritem gricev in vmesnih dolin. Cesta je ravna vse do obzorja in se naprej ter vseskozi niha gor in dol. Ko enkrat ujamem pravi ritem, imam obcutek kot da plujem po ogromnem zelelno-rumeno-rjavem morju na svoji cudoviti cestni ladji.
Ker sem na kopnem ne staknem morske bolezni 
Simon,
le počasi, le počasi, nikamor se ne mudi. Zdaj jezdiš na cvetočem letnem času in vse manj je možnosti, da te bo še zeblo. Meni je deset dni po vrnitvi z Lezbosa (dejansko sva se nevede srečala kje v Makedoniji – čeprav se tam nisem ustavljal!) še zmerom, kot da so me vrgli čez prag razkošne palače. In pri tem občutku dosti ne zaleže niti moja zlata stržiška hiška. V tvojem pisanju prepoznavam zanos, odločenost brez slabovoljne krčevitosti, zdravje, tu in tam nekaj malega naravne negotovosti, pa veselje. Prepričan sem tudi, da si morebitne začetne krize že prebrodil.
Glej, poslušaj, vohaj, čuti – potovanje je blagoslovljen čas. Vso srečo želim.
Mare.
Simon,
in prinesi kako nazaj!
tudi punce iz 11.nadstropja UCB te spremljamo. CRM te NE pogreša, smo vesele, da uživaš. Ko boš na Kitajskem, pa se spomni na ideje, ki smo jih imeli o outsoursanju