Juhuhu!
Pot se je dejansko začela. Mislim, tako s kolesom, saj se je skoraj vse, kar sem počel v zadnjem času vrtelo okrog te poti in na nek način me je pot ujela še predno sem odrinil iz Ljubljane. Ravno drobnarije, ki jih je bilo potrebno urediti pred samim odhodom, so prispevale, da sem povsem zanemaril tale blog in za to se vam opravičujem.
Tako pa sem pred dvema dnevoma zajahal kolo, obrnil pedal in jih obračal vse do Reke, kamor sem prišel v sredo pozno zvečer in tu ostal vse do danes. Razlog – dež in čudovit sprejem pri Vigorjevih starših. Hvala vsem trem, Biserki, Andreju in Vigorju, ki me je sem tudi poslal.
Kar pa se dežja tiče pa takole. Uradno sem želel na pot odriniti že v nedeljo, 6.4., a mi ni uspelo vsega spakirat. Tako sem počakal na ponedeljek, ki je bil deževen. Ker nisem želel poti začeti v dežju, sem se odločil, počakati na torek, ki pa je bil še bolj deževen. Tako sem preložil odhod še za en dan in se cel dan potikal po Ljubljani in rzmišljal o tem, kako še enega dne doma ne bom zdržal. Sreda je torej prišla brez dežja in jaz sem izkoristil priliko. Prišel do Reke in izmučen zaspal. Četrtkovo jutro je prineslo dežno zaveso, ki se je ni dalo odgrniti in zato tudi nisem nabiral novih kilometrov. Ker je napoved za naslednjih par dni bila enaka, sem se odločil, da grem do Splita z ladjo. Tako si prihranim kak deževen dan na kolesu. Ladja odrine danes zvečer in se imenuje Marco Polo!
Očitno me Kitajska kliče!
Simon, naključja ne obstajajo… sicer pa to itak že veš
)
Na Kitajsko je šel Marko na konju, Sajmn pa na biciklu.
Srečno, kjerkoli da že si.
Saj najbrž noben ne pričakuje, da se boš javljal vsak dan tako da (po moje) opravičevanje ni potrebno, ko se bo nabralo vtisov in bo volja za kaj napisat pa bomo z veseljem prebrali.
Ja tole vreme pa res ni glih za biciklirat (pa še za kaj druzga ne) in verjamem da se ti je že “mešalo” doma. No saj vem da ti drugače ni bilo hudega ampak ko si enkrat ready “prisilno” odlašanje štarta verjetno kar malo načne živčke. Najbrž je pa res vse za nekaj dobro čeprav… včasih res ni nobenih pametnih razlag, ki bi potrdile, da nam je blo res treba za nekaj potrpet ampak se pa mogoče kasneje izkaže da je bilo prav tako – mogoče si se pa zaradi kasnejšega odhoda nevede izognili kakšni neprijetnosti ali pa si na ladji proti Splitu spoznal kakšno fajn sopotnico/ka, ki jo/ga drugače ne bi
No dovolj bo mojih hipotez kaj je mogoče blo in kaj ne kajti prepričana sem, da se imaš ta trenutek, kjerkoli že si, fajn in ti želim, da srečuješ samo prijazne ljudi, v vsakem kraju naj se ti zgodi kaj nepozabno lepega, morebitna presenečenja naj bodo le prijetna in v nasprotju z začetkom poti naj ti v nadaljevanju VEDNO sije sonce (tako in drugače) Drži se!
Hvala za vzpodbudo.
Vmes se je seveda ze zgodilo marsikaj in vse kaze na to, da se stvari res odvijajo tako kot bi se morale.