Juhuhu!
Pot se je dejansko začela. Mislim, tako s kolesom, saj se je skoraj vse, kar sem počel v zadnjem času vrtelo okrog te poti in na nek način me je pot ujela še predno sem odrinil iz Ljubljane. Ravno drobnarije, ki jih je bilo potrebno urediti pred samim odhodom, so prispevale, da sem povsem zanemaril tale blog in za to se vam opravičujem.
Tako pa sem pred dvema dnevoma zajahal kolo, obrnil pedal in jih obračal vse do Reke, kamor sem prišel v sredo pozno zvečer in tu ostal vse do danes. Razlog – dež in čudovit sprejem pri Vigorjevih starših. Hvala vsem trem, Biserki, Andreju in Vigorju, ki me je sem tudi poslal.
Kar pa se dežja tiče pa takole. Uradno sem želel na pot odriniti že v nedeljo, 6.4., a mi ni uspelo vsega spakirat. Tako sem počakal na ponedeljek, ki je bil deževen. Ker nisem želel poti začeti v dežju, sem se odločil, počakati na torek, ki pa je bil še bolj deževen. Tako sem preložil odhod še za en dan in se cel dan potikal po Ljubljani in rzmišljal o tem, kako še enega dne doma ne bom zdržal. Sreda je torej prišla brez dežja in jaz sem izkoristil priliko. Prišel do Reke in izmučen zaspal. Četrtkovo jutro je prineslo dežno zaveso, ki se je ni dalo odgrniti in zato tudi nisem nabiral novih kilometrov. Ker je napoved za naslednjih par dni bila enaka, sem se odločil, da grem do Splita z ladjo. Tako si prihranim kak deževen dan na kolesu. Ladja odrine danes zvečer in se imenuje Marco Polo!
Očitno me Kitajska kliče!
