Pred vami je začetno poglavje opisa mojih Sanj in njihove realizacije. Vendar pa to ni začetek zgodbe. Sam začetek bi lahko iskali v letu 2001, ko sem se teh Sanj prvič zavedel in o njih tudi spregovoril. Sanje pa so v meni obstajale že prej, mnogo prej.
Verjetno se je vse skupaj začelo že, ko sem se kot deček izgubljal v knjigah, ki so opisovale skrivnostne dežele in nenavadne ljudi, ki tam živijo. Vsaka izmed teh knjig me je popeljala na čudovito popotovanje. Vendar pa je po vsakem takem potepanju v meni rasla želja, da bi se odpravil na eno tako, pravo potovanje. Literarna potovanja so lepa, vznemirljiva, občasno nepredvidljiva, a samo en avtor zmore pričarati enkratno čarobnost in razburljivost pravega potovanja. Ta avtor je lahko le Življenje samo.
Tako sem se po srednji šoli pričel odpravljati na potepanja, najprej po Evropi, nato še v Azijo. Sprva s prijateljem, tako zaradi družbe, predvsem pa zaradi občutka varnosti. Kasneje sem na pot odhajal sam. Želja je bila vedno močnejša od strahu.
Na enem izmed takih pohajkovanj so se izoblikovale Sanje, opisu katerih je namenjena ta stran. S kolesom na vzhod, do Kitajske in še dlje, potem pa s Transsibirsko železnico nazaj.
Te Sanje so se počasi prikradle v zavest. Prisotne so bile včasih bolj, včasih manj. A poniknile niso nikoli.
Odločil sem se torej poslušati srce in slediti tem Sanjam, saj kot pravi Paolo Coelho v Alkimistu, zakaj torej poslušati srce: “Ker ga nikdar ne boš prepričal naj obmolkne. Četudi se boš pretvarjal, da ne poslušaš, kaj ti govori, bo v prsih vedno ponavljalo tisto, kar misli o življenju in svetu.”
Enkrat je nekdo modro pripomnil, da se vsaka pot začne s prvim korakom.
Jest bi opisal Sajmonovo pot do sanj nekako takole… Sajmn bo naredil še veliko korakov in “korakov” predno bo prišel do trenutka, ko bo začel dobesedno živeti svoje sanje. Živeti jih ne bo začel s korakom ampak s prvim potiskom na pedala.
Sajmn le pogumno naprej.
Na svetu je zelo malo ljudi s sanjami, še manj pa je takih, ki jih živijo.
Pogum velja!