Domov? – Doma!

27 05 2009

Na vsakem takem potovanju se pojavi vprašanje vrnitve. Če ne v drugih okoliščinah, se pojavi ob močnem domotožju. Tudi meni se je, ko sem brcal v tadžikistanske klance, ki jim ni bilo videti konca in ne pomena. Takrat je bil razlog za to željo po vrnitvi domotožje. Domotožje, ki pa je v sebi skrivalo željo po udobju in poznanem. Boljše poznani “pekel” kot nepoznani raj.
Ker je bila takrat želja po vrnitvi zgrajena na napačnih osnovah, je nisem realiziral. Zlagal bi se, če bi trdil, da sem jo premagal izključno z močjo lastne volje. Velika pomoč so bili prijatelji, svoje pa je prispeval tudi zanimivi splet okoliščin.
Želja po vrnitvi pa se je ponovno prebudila na Novi Zelandiji. Prišla je sama od sebe in ko sem se je ovedel ter si dovolil, da so me misli popeljale na pot vrnitve, me je preplavil občutek pomirjenosti, spokojnosti. Čas je, da se vrnem!

In sem se vrnil. Po treh dneh letališč, letal in vlakov, sem se tako nekega prijetnega majskega petka zjutraj znašel na železniški postaji v Ljubljani.

Za menoj je 13 nepozabnih mesecev, ki so jih spremljali smeh in žalost, veselje in jok, trenutki obupa in zmagoslavja. Vsaka sekunda te poti jih je bila vredna.
Danes, dobra dva tedna po tistem petkovem jutru, pa je pred mano še vedno nova etapa poti življenja. Prepričan sem, da me tudi v tem poznanem domačem okolju čaka še veliko neznanega. Še veliko trenutkov, ko bodo prisotni tako smeh kot žalost, veselje kot jok in tudi obup se bo našel, a na koncu bom zmagovalec! Tako kot smo lahko vsi!





Kiti

22 04 2009

 

Po krajsi enotedenski aklimatizaciji v bolj jesenske temperature (beri – bitka na zivljenje in smrt z mojo lenobo), mi je le uspelo pod pas spraviti par kolesarskih dni. Cez dan so nama z Lojzem druzbo drzali soncek, jesensko obarvana okolica, ovce in krave ter skorajda kolone avtodomov, ki se zdijo kot edino legalno prevozno sredstvo na tukajsnjih podezeljskih cestah. Kdo ali kaj pa nama je druzbo delal ponoci pa tudi pod razno ne vem saj sem spal.

Prvi postanek na moji vztrajni poti na sever, v sledenju soncka, je bil obmorski kraj Kaikoura, najbolj znan kot odlicna lokacija za opazovnje kitov, ki pridejo do razdalje parih km od obale. In tako sem se tudi jaz odlocil, da se sledim masam ljudi, ki gredo vsakodnevno ven na morje v iskanju teh gracioznih zivali. Le da so se kiti malo pred mojim obiskom odlocili, da zacasno prenehajo biti turisitcna atrakcija (baje je en izmed druscine odsel na dopust v Piran).

Kljub temu, da sem se srecanja s kiti mocno veselil in nanj cakal 9 dni predno sem priznal poraz, sem vesel, da so oni zmagali. Opomnili so me namrec na lekcijo, ki jo vedno znova jemljem, a je ocitno se vedno nisem povsem obvladal. Potovanja se le redko odvijajo po planih, pricakovanjih. Pa ne gre le za potovanja, zivljenje samo je tako. So stvari, dogodki, ki se zgodijo in na katere ne moremo vplivati. Najboljse kar lahko naredimo je, da jih sprejmemo in nadaljujemo naso Pot po novih, malo drugacnih tirnicah.

In tako jaz sprejemam dejstvo, da v te kraje prihaja zima in da se ji lahko ognem zgolj tako, da sledim soncku – na sever.





Avstralski fotokolaz

27 03 2009

No pa so spet na vrsti fotke.

V Avstraliji sem se cisto polenil. Ne samo, da nisem kaj dosti pisal, tudi fotografiral nisem. A nekaj mojih spominov na Avstralijo lahko vseeno podelim z vami.

 





Ko te sledenje enim Sanjam pripelje do drugih, dolgo pozabljenih

25 03 2009

Oblacen dan v Melbourne-u. Sedim, pijem kavo, kadim cigaret in pisem. Vsekakor sem vam vsem dolzan opravicilo, ker sem se v teh skoraj sestih mesecih Avstralije tako malo javljal. A Avstralija zame ni bilo zgolj potovanje, predvsem je bila delo in iskanje dela.

Tu na jugu sem dva meseca in pol prezivel mirujoc. V hostlu, kjer ti poleg namestitve nudijo tudi priloznostna dela na okoliskih farmah. Tako sem prekrival vinske trte, obiral namizno grozdje, grozdje za vino, gorzdje za rozine, sestavljal skatle za namizno grozdje, pakiral namizno grozdje,… Vse se je vrtelo okrog grozdja. A se mi zdi, kot da sem vecino casa prezivel v cakanju na delo. Cakajoc na Godota.

In v cakanju sem imel veliko casa za razmisljanje. O poti, o zivljenju, o sebi. Vcasih pa sem misli prepustil njihovi lastni poti. Nisem jih usmerjal, nisem jih nadziral. Tako sem se v enem izmed takih trenutkov spomnil dolgo pozabljene zelje, dolgo pozabljenih Sanj. Nova Zelandija!

V podobo te dezele sem se zaljubil, ko mi je bilo 12 let. Pripravljal sem referat o njej za uro geografije in se vanjo zaljubil. Dezela na drugi strani planeta s cudovito naravo in ne napacnimi ljudmi.

Vedno je bila na drugem koncu planeta, tako dalec. In kar na enkrat je postala sosednja drzava (no ja, med Avstralijo in Novo Zelandijo je samo kakih 2000 km, a tu to pomeni blizu).

Kupil sem si tako karto in jutri letim poiskat in dozivet te Sanje. Letim v dezelo Velikega belega oblaka.





Novo delo?!

31 01 2009

Tako, obiranje manga je za mano, prav tako kot obrezovanje drevja, kar sem pocel na isti farmi. Ker mi zasluzek od tega dela ni prinesel zadosti, da bi se vrnil v Azijo in pot nadaljeval v stilu prvotnega nacrta, sem se podal na jug Avstralije v iskanju novega zasluzka.

Trenutno se nahajam slabih 600km severozahodno od Melbourne-a. Za mano je pot preko Avstralije (ni bilo s kolesom, ker bi mi to vzelo dva meseca, da sploh ne omenjam ostalih dejstev), dvotedensko obiranje marelic ter nekaj dni prekrivanja vinskih trt. Par dni sem ze brezposeln in zasluzki tu se ne morejo primerjati z mangom. Zadosca za pokrivanje stroskov ne pa tudi za potovanje naprej. Pred mano je tako dejstvo. Ce se zelim vrniti v Azijo moram naprej. Najti novo delo, upati na najboljse. To hkrati pomeni tudi riziko, da mogoce nicesar ne najdem. Potem se moram vrniti domov.

Misel na vrnitev mi je bila pred meseci v samoti Centralne Azije blizu, zelo blizu. A danes je situacija drugacna. Zelim si naprej. Rad bi se vrnil v Azijo in nadaljeval s kolesarjenjem. Edini nacin za uresnicitev tega je, da si najdem novo delo. To pa se lahko pripeti samo ce se podam v neznano in ostanem odprt za znamenja in ljudi.

Torej – grem!

Pozdrav od presvicanega kolesarja!





Obiranje manga ali Simon – sadjar

30 12 2008

Po veceru, ko nisem mogel verjeti svoji sreci, da sem tako kmalu in zlahak dobil delo, je prislo jutro (pravijo da se to zgodi vsak dan). Ura je 6 in vstat je treba. Zajtrk s kavico in cigaretom, maloo pred 7h pa sem ze pred pakirnico, kjer se nato dobivam z ostalimi delavci skoraj cel mesec. V roke dobim dolgo palico s skarjami na koncu. Orozje za delo. In gremo v sadovnjak. Po parih zelenih mi uspe locevati zrele sadeze od nezrelih. Lep dosezek za deloma barvno slepega Sanjaca.
Kam je izginil cas do 9:30 ne bom nikoli izvedel, a se bom vedno spominjal, kako sem bil vesel sefovega stavka “Smoko!” (pavza). Od takrat pa do kosila se je cas vlekel, a kosilo je vedno prislo na vrsto. Urca pavze, ki sem jo vcasih dobro investiral v kratek dremez in ze je cas, da grem ponovno pozdravit drevje. Prva popoldanska naloga je pobiranje jutranje bere in prevoz le-te do pakirnice. Na mojo sreco ni tu na farmi nobenih policajev, saj bi drugace kaj hitro padel na izpitu iz voznje po levi.
Obiranje se je navadno zakljucilo ob 17h, nato smoko 2 za ta dan. Res je, da je Avstralija bivsa britanska kolonija, a peta ura tu ne prinese caja temvec Melbourne Bitter (pivo za nepoucene, vkljucno z mano).
Vecerna naloga za nove delovne moci je namakanje dnevne bere v neko kemikalijo. Zahteva kmetijskih avtoritet.
Dva mocna mlada fanta dvigneta 50kg zaboj poln mangov in ga namocita v to kemikalijo za vse od 5 do 45 sekund (odvisno od sefa, kolicine piva, ki je se
ostalo v flasi ali pa je na poti do naju in pa blizine zakljucka delovnega dne). Dan se je zakljuceval lepo po sedmi uri zvecer.

Da pa mi v tem ustaljenem ritmu ne bi bilo dolgcas pa so poskrbele razlicne
lokalne danosti in tradicije.

Ena izmed lokalnih danosti je bogat zivalski svet na robu subtropskega gozda. Na istem robu se je nahajala moja kolibica, ki sem jo delil s scurki in pajki vseh velikosti in barv. Da mi ne bi bilo dolgcas sem imel WC in tus zunaj, kjer sem na poti lahko srecal zabe, krastace, kace in divje svinje. Ker sem WC delil z ostalimi delavci na farmi, mi je bilo prihranjeno srecanje iz oci v oci s kaco v kotlicku na WC-ju. Ce si zelel potegniti vodo po enem izmed najlepsih opravil, si moral dvigniti pokrov od kotlicka.
Leticia, ena izmed sodelavk, je nekega dne rahlo vznemirjena pritekla do mene in sefa, ki sva pridno pocivala in nama sporocila, da je v kotlicku kaca. Sefe se je ves pogumen obrnil k meni in mi rekel, da se boji kac, da naj jaz poskrbim zanjo. Ker se je slo za moj WC nisem imel kaj dosti izbire. Da me ne bi bilo prevec strah sem lahko vzel dve palici za obiranje sadja.
Kakih 15 minut kasneje sem prikorakal jaz, junak dneva, in sporocil, da sem kaco ubil. Tega, kako so se mi tresle noge, nisem povedal.

Ce pogledam na farmo z etnoloskega vidika, ne morem izpustiti tradicije popoldanskega piva. Ker semo delo navadno zakljucevali le trije (midva, dva crnca, ki namakata neskoncno stevilo 50kg zabojev polnih mangov in pa sefe na vilicarju, ki skrbi za logisticno podporo operacije – dovaza nove in odstranjuje ze namocene zaboje), smo dolge dve, tri urice vcasih skrajsali se s kaksnim pirckom. Moram priznati, da sta me ze kmalu na zacetku dobila rahlo neogretega, kot bi se lahko reklo. Skoraj pol leta muslimanskih dezel je ne ravno strastnega pivca, kot bi se lahko opisal, pustilo povsem brez alkoholne tolerance. Vecer s petimi piri se je koncal z jutranjim glavobolom.





Jaz grem naprej!

11 12 2008

Po dolgem casu, ko od mene ni bilo slisati glasu, mislim da je edino posteno do vseh vas, ki me spremljate doma, da se javim in na kratko razlozim, zakaj tega nisem storil ze prej.

Kmalu po prihodu v Malezijo sem ugotovil, da moje financno stanje ni najboljse in da imam denarja samo se za kak mesec potovanja. Potem pa lahko z malo srece upam na poceni letalsko karto domov.
Ko sem tako sedel pred racunalnikom in gledal blizajoco se vrnitev kot gotovo dejstvo, sta me prijatelja Maja in Brane prepricala, da ni nujno, da se vse
skupaj tako konca. Kaj pa ce bi si nasel delo? Osebno, v tistem trenutku, vrnitve nisem videl kot nekaj slabega, saj sem v tem kratkem casu, ko sem bil
na poti dozivel in videl veliko vec, kot pa sem pricakoval, a nekaj mi je vseeno govorilo, da imata prav. Ce je edini razlog, da bi sel nazaj domov,
potem si raje najdi delo in pojdi naprej.
V roku parih dni sem imel nov plan. Grem v Avstralijo, si najdem delo in se potem ukvarjam z razmisljanjem kako in kaj naprej.
Najcenejsa varianta za Avstralijo je bil avion Singapur-Darwin.
Ves cas sem se zavedal da se, ko enkrat pridem v Avstralijo, ne bo lahko vrniti domov, ce mi ne uspe dobiti dela. Letalske karte iz Avstralije v Evropo so se drazje od tistih iz JV Azije. A kljub temu sem ves cas imel obcutek, da sem se prav odlocil. Vem da bo slo!

Drugi dan v Avstraliji sem se odpravil ven iz Darwina in na podezelje, iskat delo. Potem ko sem parkrat previdno povprasal za delo, sem se cetrti dan prvic ustavil direktno na farmi. Bila je farma mangov. Vprasal, ce imajo delo in dobil pozitiven odgovor. Tistega dne so ravno eno odpustili, ena pa je dala odpoved, ker je dobila alergijo na mango (ne tako redek pojav pri ljudeh, ki se prvic srecajo s tako veliko kolicino tega sadja). Delati lahko zacnem takoj!
Predno sem zacel z delom sem sel se v mesto kupit nekaj hrane, da bom imel od cesa ziveti. Prve delovne izkusnje pa sem pricel nabirati pozno popoldan.
Tistega vecera sem se zleknil na posteljo v majhni kolibi, ki mi je bila dodeljena, zadovoljen sam s seboj, da mi je uspelo dobiti delo. Niti dan prepozno, saj sem v tistem trenutku, ko sem prisel na farmo, imel v zepu 300 avstralskih dolarjev (200 evrov). Veliko premalo za let domov.
Zaspal sem z zavedanjem, da je jutri nov dan, novo poglavje mojega popotovanja se pricenja.

Vec o dnevih na farmi, delu in vsem kar sodi zraven, pa v naslednjem nadaljevanju zgodbe In bile so Sanje.





Malezija

8 11 2008

 

Ziv in zdrav v Avstraliji sem se odlocil, da vam, predno vas popeljem “Down under”, ponudim se koscek Malezije. Avstralija lahko pocaka, saj bom, kot vse kaze, tu se nekaj casa.

Prvi pozdrav nove dezele v tropih je vlaga. Svic me zalije ze ko stopim ven iz letaliske zgradbe. Pa sploh nisem se nic naredil! Kaj bo sele, ko enkrat zajaham kolo?

Za aklimatizacijo in urejanje vsega potrebnega za nadaljevanje poti sem si “privoscil” teden dni bivanja v prestolnici, Kuala Lumpurju. Skoraj nic kolesarjenja.

Ko je prisel cas odhoda sem ga, tako kot vedno, sprejel z mesanico pricakovanja in negotovosti. Le kako se bom znasel na cesti v tej dezeli? In kot vedno se je tudi tokrat izkazalo, da ima strah velike oci. Ze prvi vecer so me ljudje sprejeli z gostoljubjem, povsem primerljivim s tistim, ki sem ga bil delezen do sedaj.

Ustavil sem se v manjsi obmorski vasici in ob znaku za prenocisce vprasal domacina, kje tocno je to prenocisce. Niti sanjalo se mu ni, kje tocno je to prenocisce (a v nasi vasi?). Ena od lepot Malezije je tudi to, da tukaj ogromno ljudi govori povsem spodobno anglescino in tako mojih 50 ruskih besed postane povsem neuporabnih. A ta mozakar pac ni vedel nic o prenociscu. Se zgodi!

Ko ze mislim oditi naprej v poizvedovanje, pa mi mozakar rece, da bova iskala skupaj. Ne more namrec tujca pustiti, da se sam ubada s tem. tako pristaneva preko ceste v hisi nekaksne krajevne skupnosti. Edini prostor sluzi kot sejna soba, pisarna in se kaj. Tu moj novi prijatelj v iskanje prenocisca zame angazira se gazdo te pisarne. In ko tako se temu sefu probam razlozit, da iscem prostor za spat, nic posebnega, streha nad glavo in, ce je mozno, ravna povrsina, kjer se lahko zleknem, malo za salo, malo zares, pokazem proti kotu sobe in recem, da lahko spim tudi tam. Rahlo presenecen me sefe vprasa, ce mislim resno. Seveda, mu odgovorim. OK, lahko spis tu, mi brez premisleka rece. Pa imam se eno noc pod streho.

Res je, kdor jezika spara, kruha strada. Ali pa spi zunaj na dezju, ki pricne padati navsezgodaj zjutraj.





Ze dolgo se nisem javil

13 10 2008

pa se lep cas se ne bom.

 

Nisem pozabil na vse vas, ki me spremljate preko neta, samo sem trenutno v Avstrliji in dezela je res velika in razdalje med kraji, kjer lahko dostopas do neta so ogromne.

Toliko za enkrat, samo da veste, da sem ziv in zdrav, kaj vec pa kasneje.

Uzivajte,

Simon





Destinacija JV Azija

25 09 2008

V Biskeku, Kirgizstan, sem obiskal ze cetrto kitajsko veleposlanistvo. Tudi tu je bil rezultat enak, ni vize. V bistvu mi niso niti zaprosti dovolil, ne je bil takojsen.

Po stirih neuspesnih poskusih sem se tako odlocil, da letos ne grem na Kitajsko. Raje jo cez zimo mahnem v trope. Tako sem si kupil letalsko karto za Malezijo, ki je poleg Singapurja edina dezela v teh koncih, v katero nas spustijo brez vize.

Do odhoda letala sem imel dobra dva tedna casa in ta cas sem izkorisitl, da sem kolo spravil od meje (kjer me je potrpezljivo cakal med tem, ko sem se jaz podajal v boj s kitajskimi diplomati) pa do glavnega mesta. Slab teden kolesarjenja in par dni potikanja po mestu sta me spocila in pripravila za nov svet. V JV Azijo so podajam z malenkost strahu v sebi. Pac nova kultura, nova klima in jaz se vedno postarem, na kolesu.

Na dan odhoda sem odkolesaril do letalisca, kjer sem po kratkem cakanju in pogovoru z usluzbencem (Polona, mojster se te je spomnil in se mi pohvalil, kako ti je pomagal kolo pakirat) koncno prisel na vrsto za prijavo za let. Lojzeta so previdno sprejeli, tako kot vso mojo prtljago. Samo se mejno policijo pozdravim in se poslovim od osrednje Azije.

A mozje postave niso delili mojega misljenja in entuzijazma. Ker se je kirgiski konzul, ki mi je izdal vizo, zmotil in je popravil datume, so bili policaji odlocni, da je z mojo vizo nekaj “narobe”. Ne morem zapustiti drzave! Rabim novo vizo, ki pa jo lahko odbim sele jutri v mestu. Tezava pa lahko cudezno izgine, ce bi recimo “prispeval” kakih 20 USD. Ker takim poslom nisem naklonjen, ce ni ravno nujno, zelim govorit z oficirjem. Ta je sele zoprn. Grozi mi, da bo narocil, da mojo prtljago spravijo dol z aviona. S tako vizo pac ne morem zapustiti drzave. Temu se ponujenih 20 USD zdi premajhna kompenzacija za stroske, ki bi jih jaz imel, ce ne ujamem tega letala. Zeli vec. Jaz naj podam predlog koliko.

Ko tako tehtam moznosti, kar na enkrat dobim v roke potni list z izstopnim zigom v njem. Nakazejo mi, da nja grem naprej. Ne dojamem prav dobro, a grem proti letalu. Ocitno bom danes letel.

Ko hodim po letaliski ploscadi, pristopita dva policaja od prej. Onadva bi vseeno 20 USD, ce sem jih ze bil pripravljen placat njunemu sefu. Ignoriram ju in se pomesam med ostale potnike.

Povsem varnega se pocutim sele, ko smo v zraku!